James W. Black: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+
+
Vrstica 25:
 
Zato je leta 1964 odstopil in odšel v podjetje [[Smith, Kline and French]] (danes GlaxoSmithKline), kjer je dobil mesto vodje oddelka za biokemijo. V tem času je vodil razvoj antagonista [[histamin]]skih receptorjev [[Acidogena celica|acidogenih celic]] v želodčni sluznici. [[Cimetidin]], ki so ga razvili, je prišel na trg leta 1975 pod blagovno znamko Tagamet in postal prodajno najuspešnejše zdravilo na recept tistega časa.
 
Kljub uspešni karieri v industriji je želel svoje raziskave utemeljiti tudi na akademskem nivoju in prenesti znanje na študente, zato se je leta 1973 odzval povabilu ter postal profesor in predstojnik na oddelku za farmakologijo [[Univerzitetni kolidž London|Univerzitetnega kolidža v Londonu]]. Vendar ga je pomanjkanje sredstev kmalu pričelo utesnjevati, poleg tega pa mu ni uspelo izpeljati idej o prenovi poučevanja farmakologije, zato je leta 1978 odšel v laboratorije [[Wellcome Trust]], kjer je postal direktor programa terapevtskih raziskav. Zaradi konfliktov z nadrejenim je leta 1984 odstopil, nakar se je zaposlil kot profesor analitične farmakologije na [[Kraljevi kolidž|Kraljevem kolidžu]] (''King's College'') [[Univerza v Londonu|Univerze v Londonu]], kjer je ostal do leta 1992. Po tistem je deloval kot kancler [[Univerza v Dundeeju|Univerze v Dundeeju]]. Vzporedno je leta 1989 ustanovil fundacijo za biomedicinske raziskave James Black Foundation, kjer je vodil skupino 25 znanstvenikov pod pokroviteljstvom korporacije [[Johnson & Johnson]].
 
== Viri ==