Karolingi: Razlika med redakcijama

Predniki Karolingov so se v [[frankovska država|frankovski državi]] uveljavili že v 7. stoletju, ko so na dvoru [[Merovingi|Merovingov]] v svoje roke dobili dedni položaj [[majordom]]a<ref name="BE">Bovo, E. (1998). Str.22-23.</ref> in naziv ''[[dux et princeps Francorum]]''.{{cn}} Tako so postali ''de facto'' vladarji frankovske države, saj so merovinški vladarji postali tako nesposobni za vladanje, da so jih imenovali kar ''kralji lenuhi''. <ref name="BE"/> Karel Martel je uspel ponovno združiti razkrojeno merovinško kraljestvo, v bitki pri [[Poiters]]u leta 732 pa je zaustavil prodor [[Abd Ar Rahman]]ove [[Muslimani|muslimanske]] vojske.<ref name="BE"/> Eden od njegovih sinov, [[Pipin Mali]], je leta 751 ob [[papež]]evi podpori odstavil zadnjega merovinškega kralja in ga zamenjal na frankovskem prestolu,<ref name="BE"/> kar je tudi formalno potrdilo dominanten položaj karolinške dinastije. Poslej so Karolingi stalno podpirali papeško oblast v [[Italija|Italiji]] in jih zaščitili pred [[Langobardi]].<ref name="KM">Krušič M.(ur.) (1983). Str. 140-141.</ref> Karolingi so svoj višek doživeli pod vladavino militantnega in sposobnega [[Karel Veliki|Karla Velikega]] (768-814), ki si je v vrsti vojn in diplomatskih pritiskov uspel povsem podrediti [[Sasi|Sase]], [[Bavarska|Bavarce]], [[Karantanija|Karantance]] in [[Karniola|Karniolce]], [[Langobardi|Langobarde]] in majhen del [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]], med tem ko so številna zahodnoslovanska plemena, [[Avari]] ter predniki [[Hrvati|Hrvatov]] morali priznati njegovo nadoblast.<ref name="BE"/><ref>Čepič et al. (1979). Str. 126.</ref><ref name="BE"/><ref name="KM"/>

Po smrti Karla Velikega se je njegov imperij pričel razkrajati, poskus [[Ludvik Pobožni|Ludvika Pobožnega]], da bi frankovsko tradicijo delitve dediščine nadomestil z ohranjanjem enotne oblasti, je propadel.<ref name="KM"/><ref name="BE2">Bovo, E. (1998). Str.116-119.</ref> Imperij je odslej ostal notranje razdeljen, z edino izjemo med leti 885-887 ko je bilo cesarstvo poslednjič združeno pod žezlom nesposobnega [[Karel III. Debeli|Karla III. Debelega]].<ref name="BE2"/> Delitve imperija so že v 9. Stoletju zarisale dve pomembnejši področji: Vzhodno-frankovsko kraljestvo ali kraljestvo Vzhodna Francija ob [[Ren]]u in proti vzhodu je bilo poseljeno predvsem z [[Germani]] in se je že kmalu pričelo imenovati [[Nemčija]], Zahodno-frankovsko kraljestvo ali kraljestvo Zahodna Francija pa se je romanizirala in še danes nosi ime [[Francija]] (''dežela Frankov'').<ref name="PG"/> Imperija niso ogrožala le notranja nasprotja: na vzhodu je naglo rasla moč [[Velikomoravska|velikomoravske]] države,<ref name="MC"/> vpadi pomorskih [[Vikingi|Vikingov]], ki so razkrili slabosti obrambe, so po letu 887 povzročili propadanje oblasti Karla Debelega, desetletje kasneje pa so v deželah Frankov pričeli pustošiti še nomadski [[Madžari]].<ref name="BE2"/> Sami Karolingi so bili postopoma izrinjeni iz najvidnejše politike tistega časa: poslednji med njimi, ki je še nosil krono, je bil francoski kralj je bil [[Ludvik V. Francoski]] (986-987).<ref name="BE2"/> Rodbina je izumrla v 12. stoletju.{{cn}}