Čagatajski kanat: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jalen (pogovor | prispevki)
slog
Vrstica 19:
|event3 = Transoksanijo zasede [[Timur Lenk]]
|date_event3 = 1370
|event_end = Ostanek kanata pripade Apak Hodži in Ak TaghuTagu
|year_end = 1687
|date_end =
Vrstica 26:
|s1 = Zunghar Khanate
|flag_s1 =
|s2 = AqtaghlyqAk Taglik
|flag_s2 =
|s3 = Timurids
Vrstica 46:
|leader3 = [[Mohamed Imin Kan]]
|year_leader3 = 1681-1687
|title_leader = [[Chagatai khans|Khankan]]
|legislature = [[Kurultaj]]
|stat_year1 = ocena za leti 1310, 1350in est.1350
|stat_area1 = 1000000
}}
Vrstica 54:
'''Čagatajski kanat''' ([[mongolščina|mongolsko]]: Цагадайн улс, [[turščina|turško]]: Çağatay Hanlığı) je bil [[Mongoli|mongolski]], kasneje jezikovno poturčeni<ref>Xinjiang: China's Muslim Borderland, S. Frederick Starr, str. 243</ref> [[kanat]], kateremu je vladal drugi [[Džingiskan]]ov sin [[Čagataj|Čagataj kan]] in njegovi nasledniki. Na začetku je bil del [[Mongolsko cesarstvo|Mongolskega cesarstva]], kasneje pa je postal popolnoma samostojen. Svoj višek je dosegel konec 13.stoletja, ko se je raztezal od [[Amu-Darja|Amu-Darje]] južno od [[Aralsko jezero|Aralskega jezera]] do gorovja [[Altaj]] na današnji meji med [[Mongolija|Mongolijo]] in [[Kitajska|Kitajsko]].<ref> Barnes, Ian, Bhikhu Parekh and Robert Hudson. The History Atlas of Asia. MacMillan, str. 87. Macmillian, 1998. ISBN 0-02-862581-1</ref><ref> Barraclough, Geoffrey. The Times Atlas of World History. 4th Ed. Str. 127, Hammond World Atlas Corporation, 1993. ISBN 0-7230-0534-6</ref><ref>Map of the Mongol Empire. LACMA.org. 2003. Los Angeles County Museum of Art. Retrieved 8 July 2008.</ref>
 
Kanat je takšni ali drugačni obliki obstojal od leta 1225 do poznega 17. stoletja, čeprav je zahodna polovica kanata v 1360.60-ih letih 14. stoletja pripadla [[Timur Lenk|Timurju Lenku]]. Vzhodni del kanata je ostal pod oblastjo čagatajskih kanov, ki so bili občasno zavezniki, občasno pa nasprotniki Timurjevih naslednikov. V 17. stoletju so preostala ozemlja kanata pripadla Apak Hodži, verskemu in političnemu vodju Kašgarije v današnjem južnem Xinjiangu.
 
== Ustanovitev ==
Vrstica 77:
Med uporom leta 1346 je plemenski poglavar Kazagan ubil čagatajskega kana Kazana.<ref name= "Grousset 2"></ref> Kazanova smrt je pomenila konec vladavine Čagatajeve dinastije v Transoksaniji. Državna uprava cele regije je prešla v roke poglavarjev lokalnih plemen, ki so bila večinoma turškega in turško-mongolskega porekla in so bila med seboj zelo ohlapno povezana. Kazanovi nasledniki so se pomočjo Džingiskanove cesarske hiše sicer obdržali na oblasti, vendar so bili samo marionete.<ref>Manz, Beatrice Forbes. The Rise and Rule of Tamberlane, str. 43-44. Cambridge University Press: Cambridge, 1989. ISBN 0-521-63384-2</ref> Razpad kanata je izkoristil [[Džanibek kan]] iz [[Zlata horda|Zlate horde]], ki je Čagatajskemu kanatu vsilil prevlado Džočidov in poskusil združiti tri mongolske kanate v eno državo. Džanibek je kmalu zatem izgubil oblast v [[Azerbajdžan]]u, Čagatajidi pa so po njegovi smrti leta 1357 iz države izgnali njegove državne uradnike.<ref> Christopher P. Atwood - Encyclopedia of the Mongol Empire and Mongolia, Chagatay Khanate</ref>
 
Edini resni poskus ponovne vzpostavitve oblasti Čagatajidov v Transoksaniji je naredil mogulski kan Tugluk Timur (1329/30-1363), ki je dvakrat napadel Transoksanijo in poskušal uničiti moč lokalnih plemen. Njegova poskusa nista uspela, TuglugTugluk pa je kmalu zatem umrl. Ko je njegova vojska zapustila Transoksanijo, sta za oblast začela tekmovati plemenska poglavarja Emir Husein, ki je bil Kazaganov vnuk, in [[Timur Lenk]]. Timur je nazadnje premagal Emirja Huseina in leta 1369 prevzel oblast v Transoksaniji.
 
Timur se je obnašal podobno kot njegovi predhodniki in je na prestolu Čagatajskega kanata vzdrževal marionetne kane, ki so uzakonjali njegovo oblast. Kani niso bili iz Čagatajeve, ampaktemveč iz Ögedejeve dinastije.<ref>Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 416, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9</ref> Timur Lenk je naslednja tri desetletja izkoriščal ozemlje Čagatajskega kanata za izhodišče svojih obširnih vojaških osvajanj, v katerih je osvojil [[Herat]] v [[Afganistan]]u, Širaz v [[Perzija|Perziji]], [[Bagdad]] v [[Irak]]u in [[Damask]] v [[Sirija|Siriji]]. Po porazu [[Osmansko cesarstvo|Osmanskih Turkov]] v [[bitka pri Ankari|bitki pri Ankari]] je leta 1405 na pohodu proti [[Kitajska|Kitajski]] umrl. Njegovi nasledniki Timuridi so imeli v Čagatajskem kanatu svoje kane vse do sredine 15. stoletja.
 
Nekaj čagatajskega izročila se je kljub propadu kanata ohranilo: Timurjevi vojaki so se imenovali Čagatajci,<ref>Barthold, W. "Caghatai-Khan." The Encyclopedia of Islam, Volume 2. New Ed., str. 814, Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref> knjižni jezik, ki so ga uporabljali Timuridi in njihovi vzhodni sosedje Moguli, pa se je imenoval čagatajska turščina.<ref>Karpat, Kemal H. "The Ottoman Rule in Europe From the Perspective of 1994." Turkey Between East and West, str. 10, Ed. Vojtech Mastny and R. Craig Nation. Boulder, CO: Westview Press, 1996.</ref> Čagatajska turščina je kot knjižni jezik je izginila. Zelo sorodni sta ji sodobnadanašnji [[ujgurščina]] in [[uzbeščina]].
 
== Nadaljevanje vladavine Čagatajidov v Vzhodnem Turkestanu ==
Vrstica 89:
Vzhodni deli Čagatajskega kanata so bili v zgodnjem 14. stoletju naseljeni s številnimi mongolskimi nomadskimi plemeni. Ta plemena so zamerila kanu Tarmaširinu njegov prestop v islam in stalno naselitev v Transoksaniji in so sprožile upor, ki se je končal s Tarmaširinovo smrtjo. Eden od njegovih naslednikov, Čangši kan, je bil antiislamist in je bil naklonjen plemenom na vzhodu.<ref name= "Grousset 2"></ref>
 
V 1340.40-ih letih 14. stoletja se je za oblast v Transoksaniji borilo več nepomembnih kanov, ki so Čagatajidom na vzhodu posvečali bolj malo pozornosti, tako da so bila plemena praktično samostojna. Najmočnejše pleme, [[Duglati]], ki so obvladovali obsežno ozemlje v Mogulistanu in zahodnem Tarimskem bazenu, so se leta 1347 odločili imenovati svojega kana in so na prestol postavili Čagatajida Tugluk Timurja.<ref name= "Grousset 2"></ref>
 
Tugluk Timur (1347-1363) je tako postal vodja plemenske zveze, ki je vladala Tarimskemu bazenu in stepskim področjem Mogulistana. Njegovo vladanja je sovpadalo z vladanjem vrste marionetnih kanov v Transoksaniji in hkrati pomenilo, da so Čagatajidi zdaj vladali v kar dveh kanatih: zahodnemu s središčem v Transoksaniji in vzhodnemu s središčem v Mogulistanu. Tugluk Timur je bil, za razliko od kanov na zahodu, močan vladar. Leta 1354 je prestopil v islam in poskusil zmanjšati moč Duglatov.<ref name="Kim"></ref> Leta 1360 je izkoristil nerede v Transoksaniji in svojo upravičenost do nasledstva. Napadel je Transoksanijo, prevzel oblast in začasno združil oba kanata. Leta 1361 je še enkrat napadel in za guvernerja Transoksanije imenoval svojega sina Iljasa Hodža, svojih ozemelj pa kljub temu ni uspel obdržati in Emir Husein je kmalu zatem izgnal Mogule iz Transoksanije.<ref name=" Grousset 3">Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 409-411. Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9.</ref>
 
Vladavino Čagatajidov v Mogulistanu je za nekaj časa prekinil državni udar duglatskega emirja Qamarja ud-Dina, ki je verjetno ubil Iljasa Hodža in več drugih Čagatajidov. Moguli, ki so mu ostali pokorni, so bili v stalnih vojnah s Timurjem. Timur je poskušal ponovno priti na oblast in je večkrat napadel Mogulistan, vendar prebivalstva ni mogel prisiliti k pokorščini.<ref name="Kim"></ref> Čagatajidi so ponovno prišli na oblast v 1380.80-ih letih 14. stoletja, Duglati pa so kljub spremembi oblasti obdržali pomembnem položaj v kanatu in so v naslednjih štiridesetih letih ustoličili več kanov po svoji izbiri.<ref> Barthold, W. "Dughlat." The Encyclopedia of Islam, Volume 2, str. 622 . New Ed. Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref>
 
Oblast Čagatajidov je prekinil Uvais kan (1418-1428), goreč musliman, ki je bil v pogostih vojnah z Oiradi (Zahodnimi Mongoli) s področij vzhodno od Balhaškega jezera. Oirad Esen Tajiši ga je večkrat porazil in dvakrat celo ujel, vendar je vedno dosegel svojo izpustitev. Uvais kanu je sledil Esen Buka (1428-1462), ki je pogosto napadal cesarstvo Timuridov. Njega je nasledil brat Junus kan (1462-1487), ki je porazil Uzbeke in vzdrževal dobre odnose s Kozaki in Timuridi, zaradi upora Duglatov pa je izgubil Tarimski bazen. Leta 1484 je zavzel Taškent, ki je bil v posesti Timuridov.<ref name=" Grousset 3">Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 491-527, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9</ref>
Vrstica 104:
 
== Konec vladavine Čagatajidov ==
V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju je Mogulski kanat v Kašgariji prešel v obdobje decentralizacije. Iz njega so nastali številni podkanati s središči v Kašgarju, Jarkandu, Aksuju in Kotanu. Vzporedno z decentralizacijo je naraščala posvetna moč hodž, dokler niso v Kašgariji postali vladajoča elita. Hodže so bili razdeljeni v dve sekti: AqAk TaghlikTaglik in Kara TaghlikTaglik. Takšno stanje je trajalo do 1670. let, v katerih so mogulski kani poskusili ponovno vzpostaviti svojo oblast z izgonom vodje sekte AqAk TaghlikTaglik.<ref name=" Grousset 3"></ref> Sekta AqAk TaghlikTaglik je za pomoč zaprosila DžungarjeDžungarce, ki so bili pripadniki plemena Oiradov. DžungarjiDžungarci so napadli Kašgarijo, ujeli kana in na oblast postavili sekto AqAk TaghlikTaglik. Zatem so porazili še sekto Kara TaghlikTaglik v Jarkandu. Malo kasneje so DžungarjiDžungarci osvojili še mongolska kanata Turpan in Hami.<ref name=" Grousset 3"> </ref> Tarimski bazen je bil zdaj v popolni oblasti DžungarjevDžungarcev in je ostal v njihovih rokah vse do sredine 18. stoletja, ko so ga zasedli mandžurski cesarji Kitajske.<ref>Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), By Mirza Muhammad Haidar, str. 125-126. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895.</ref>
 
== Opombe in sklici ==