Čagatajski kanat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
slog |
|||
Vrstica 19:
|event3 = Transoksanijo zasede [[Timur Lenk]]
|date_event3 = 1370
|event_end = Ostanek kanata pripade Apak Hodži in Ak
|year_end = 1687
|date_end =
Vrstica 26:
|s1 = Zunghar Khanate
|flag_s1 =
|s2 =
|flag_s2 =
|s3 = Timurids
Vrstica 46:
|leader3 = [[Mohamed Imin Kan]]
|year_leader3 = 1681-1687
|title_leader = [[Chagatai khans|
|legislature = [[Kurultaj]]
|stat_year1 = ocena za leti 1310
|stat_area1 = 1000000
}}
Vrstica 54:
'''Čagatajski kanat''' ([[mongolščina|mongolsko]]: Цагадайн улс, [[turščina|turško]]: Çağatay Hanlığı) je bil [[Mongoli|mongolski]], kasneje jezikovno poturčeni<ref>Xinjiang: China's Muslim Borderland, S. Frederick Starr, str. 243</ref> [[kanat]], kateremu je vladal drugi [[Džingiskan]]ov sin [[Čagataj|Čagataj kan]] in njegovi nasledniki. Na začetku je bil del [[Mongolsko cesarstvo|Mongolskega cesarstva]], kasneje pa je postal popolnoma samostojen. Svoj višek je dosegel konec 13.stoletja, ko se je raztezal od [[Amu-Darja|Amu-Darje]] južno od [[Aralsko jezero|Aralskega jezera]] do gorovja [[Altaj]] na današnji meji med [[Mongolija|Mongolijo]] in [[Kitajska|Kitajsko]].<ref> Barnes, Ian, Bhikhu Parekh and Robert Hudson. The History Atlas of Asia. MacMillan, str. 87. Macmillian, 1998. ISBN 0-02-862581-1</ref><ref> Barraclough, Geoffrey. The Times Atlas of World History. 4th Ed. Str. 127, Hammond World Atlas Corporation, 1993. ISBN 0-7230-0534-6</ref><ref>Map of the Mongol Empire. LACMA.org. 2003. Los Angeles County Museum of Art. Retrieved 8 July 2008.</ref>
Kanat je takšni ali drugačni obliki obstojal od leta 1225 do poznega 17. stoletja, čeprav je zahodna polovica kanata v
== Ustanovitev ==
Vrstica 77:
Med uporom leta 1346 je plemenski poglavar Kazagan ubil čagatajskega kana Kazana.<ref name= "Grousset 2"></ref> Kazanova smrt je pomenila konec vladavine Čagatajeve dinastije v Transoksaniji. Državna uprava cele regije je prešla v roke poglavarjev lokalnih plemen, ki so bila večinoma turškega in turško-mongolskega porekla in so bila med seboj zelo ohlapno povezana. Kazanovi nasledniki so se pomočjo Džingiskanove cesarske hiše sicer obdržali na oblasti, vendar so bili samo marionete.<ref>Manz, Beatrice Forbes. The Rise and Rule of Tamberlane, str. 43-44. Cambridge University Press: Cambridge, 1989. ISBN 0-521-63384-2</ref> Razpad kanata je izkoristil [[Džanibek kan]] iz [[Zlata horda|Zlate horde]], ki je Čagatajskemu kanatu vsilil prevlado Džočidov in poskusil združiti tri mongolske kanate v eno državo. Džanibek je kmalu zatem izgubil oblast v [[Azerbajdžan]]u, Čagatajidi pa so po njegovi smrti leta 1357 iz države izgnali njegove državne uradnike.<ref> Christopher P. Atwood - Encyclopedia of the Mongol Empire and Mongolia, Chagatay Khanate</ref>
Edini resni poskus ponovne vzpostavitve oblasti Čagatajidov v Transoksaniji je naredil mogulski kan Tugluk Timur (1329/30-1363), ki je dvakrat napadel Transoksanijo in poskušal uničiti moč lokalnih plemen. Njegova poskusa nista uspela,
Timur se je obnašal podobno kot njegovi predhodniki in je na prestolu Čagatajskega kanata vzdrževal marionetne kane, ki so uzakonjali njegovo oblast. Kani niso bili iz Čagatajeve
Nekaj čagatajskega izročila se je kljub propadu kanata ohranilo: Timurjevi vojaki so se imenovali Čagatajci,<ref>Barthold, W. "Caghatai-Khan." The Encyclopedia of Islam, Volume 2. New Ed., str. 814, Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref> knjižni jezik, ki so ga uporabljali Timuridi in njihovi vzhodni sosedje Moguli, pa se je imenoval čagatajska turščina.<ref>Karpat, Kemal H. "The Ottoman Rule in Europe From the Perspective of 1994." Turkey Between East and West, str. 10, Ed. Vojtech Mastny and R. Craig Nation. Boulder, CO: Westview Press, 1996.</ref> Čagatajska turščina je kot knjižni jezik
== Nadaljevanje vladavine Čagatajidov v Vzhodnem Turkestanu ==
Vrstica 89:
Vzhodni deli Čagatajskega kanata so bili v zgodnjem 14. stoletju naseljeni s številnimi mongolskimi nomadskimi plemeni. Ta plemena so zamerila kanu Tarmaširinu njegov prestop v islam in stalno naselitev v Transoksaniji in so sprožile upor, ki se je končal s Tarmaširinovo smrtjo. Eden od njegovih naslednikov, Čangši kan, je bil antiislamist in je bil naklonjen plemenom na vzhodu.<ref name= "Grousset 2"></ref>
V
Tugluk Timur (1347-1363) je tako postal vodja plemenske zveze, ki je vladala Tarimskemu bazenu in stepskim področjem Mogulistana. Njegovo vladanja je sovpadalo z vladanjem vrste marionetnih kanov v Transoksaniji in hkrati pomenilo, da so Čagatajidi zdaj vladali v kar dveh kanatih: zahodnemu s središčem v Transoksaniji in vzhodnemu s središčem v Mogulistanu. Tugluk Timur je bil, za razliko od kanov na zahodu, močan vladar. Leta 1354 je prestopil v islam in poskusil zmanjšati moč Duglatov.<ref name="Kim"></ref> Leta 1360 je izkoristil nerede v Transoksaniji in svojo upravičenost do nasledstva. Napadel je Transoksanijo, prevzel oblast in začasno združil oba kanata. Leta 1361 je še enkrat napadel in za guvernerja Transoksanije imenoval svojega sina Iljasa Hodža, svojih ozemelj pa kljub temu ni uspel obdržati in Emir Husein je kmalu zatem izgnal Mogule iz Transoksanije.<ref name=" Grousset 3">Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 409-411. Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9.</ref>
Vladavino Čagatajidov v Mogulistanu je za nekaj časa prekinil državni udar duglatskega emirja Qamarja ud-Dina, ki je verjetno ubil Iljasa Hodža in več drugih Čagatajidov. Moguli, ki so mu ostali pokorni, so bili v stalnih vojnah s Timurjem. Timur je poskušal ponovno priti na oblast in je večkrat napadel Mogulistan, vendar prebivalstva ni mogel prisiliti k pokorščini.<ref name="Kim"></ref> Čagatajidi so ponovno prišli na oblast v
Oblast Čagatajidov je prekinil Uvais kan (1418-1428), goreč musliman, ki je bil v pogostih vojnah z Oiradi (Zahodnimi Mongoli) s področij vzhodno od Balhaškega jezera. Oirad Esen Tajiši ga je večkrat porazil in dvakrat celo ujel, vendar je vedno dosegel svojo izpustitev. Uvais kanu je sledil Esen Buka (1428-1462), ki je pogosto napadal cesarstvo Timuridov. Njega je nasledil brat Junus kan (1462-1487), ki je porazil Uzbeke in vzdrževal dobre odnose s Kozaki in Timuridi, zaradi upora Duglatov pa je izgubil Tarimski bazen. Leta 1484 je zavzel Taškent, ki je bil v posesti Timuridov.<ref name=" Grousset 3">Grousset, René. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 491-527, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9</ref>
Vrstica 104:
== Konec vladavine Čagatajidov ==
V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju je Mogulski kanat v Kašgariji prešel v obdobje decentralizacije. Iz njega so nastali številni podkanati s središči v Kašgarju, Jarkandu, Aksuju in Kotanu. Vzporedno z decentralizacijo je naraščala posvetna moč hodž, dokler niso v Kašgariji postali vladajoča elita. Hodže so bili razdeljeni v dve sekti:
== Opombe in sklici ==
| |||