Anna Seghers: Razlika med redakcijama

m
robot Dodajanje: la:Anna Seghers; kozmetične spremembe
m (slog)
m (robot Dodajanje: la:Anna Seghers; kozmetične spremembe)
Ena njenih prvih objav je bila pripoved Grubetsch, ki je izšla leta 1927 pod njenim psevdonimom Seghers (brez imena). Kritiki so domnevali, da je ime moško. Psevdonim Seghers je prevzela od cenjenega nizozemskega jedkalca in slikarja Herculesa Seghersa (zasledimo lahko tudi zapis Segers).
 
Leta 1928 se je rodila hčerka Ruth. V tem letu je tudi izšla njena prva knjiga Vstaja ribičev na sveti Barbari (Der Aufstand der Fischer von St. Barbara). Tudi ta knjiga je izšla pod njenim psevdonimom Anna Seghers. Zanjo je na predlog Hansa Hennyja Jahnna še isto leto prejel Kleistovo nagrado. Leta 1928 se je pridružila komunistični stranki Nemčije in v naslednjem letu je bila eden od ustanovnih članov Društva delavsko-revolucionarnih pisateljev. Po prihodu nacionalsocialistov na oblast je gestapo Anno Seghers za kratek čas priprl; njene knjige so v Nemčiji prepovedali in jih zažigali. Kasneje je lahko pobegnila v [[Švica|Švico]], od koder se je odpravila proti [[Pariz|Parizu]]u.
 
V izgnanstvu je sodelovala pri časopisih nemških priseljencev; med drugim je bila tudi članica uredniškega odbora mesečnika Neue deutsche Blätter. Leta 1935 je bila ena od ustanoviteljic Organizacije za zaščito nemških pisateljev v Parizu. Njen mož je bil po začetku druge svetovne vojne in po vkorakanju nemških čet v Pariz interniran v južnofrancosko koncentracijsko taborišče Le Vernet. Anni Seghers je z otroki uspelo pobegniti iz zasedenega Pariza v del južne [[Francija|Francije]], ki je bil pod oblastjo Henrija Philippa Petaina. Tam si je pri Marseillu prizadevala za izpustitev svojega moža in za možnost izstopa iz države. Njen trud se je končno obrestoval pri mehiškem generalnem konzulatu pod vodstvom Gilberta Bosquesa, kjer so beguncem velikodušno izdajali vstopna dovoljenja za odhod v Mehiko. Ta čas je upodobila v svojem romanu Tranzit, ki je izšel leta 1944.
 
Marca 1941 se je Anni Seghers z družino uspelo izseliti iz Marseilla preko Martiniqua, [[New York|New Yorka]]a in Veracruza v Mexico City. Njen mož, ki se je medtem preimenoval na nemško ime Johann-Lorenz Schmidt, je tu našel službo, sprva na Delavski univerzi, kasneje pa na Državni univerzi. Anna Seghers je ustanovila antifašistični klub [[Heinrich Heine|Heinricha Heineja]] in bila tudi njegova predsednica. Skupaj z Ludwigom Rennom je ustanovila tudi Gibanje svobodne Nemčije (Bewegung freies Deutschland) in izdajala istoimenski časopis. Leta 1942 je izšel njen verjetno najbolj znani roman Sedmi križ – v angleškem jeziku v ZDA – in v nemščini v Mehiki. 1944 je Fred Zinnemann po tem romanu posnel film. Po uspehu knjige in filma je Anna Seghers postala prepoznavna po vsem svetu. Po njeni smrti, leta 1996, je komponist Hans Werner Henze, na podlagi prepesnitve Hansa-Ulricha Treichla, roman vzel za temelj svoje 9. sinfonije.
 
[[Slika:Grab von Anna Seghers.jpg|thumb|right|Grob Anne Seghers na Dorotheenstädtischenskem pokopališču v Berlinu.]]
 
Leta 1947 je Anna Seghers zapustila Mexico in odšla v Berlin, kjer je v zahodnem Berlinu živela kot članica Socialistične stranke enotnosti Nemčije. V tem letu je prejela tudi Büchnerjevo nagrado za književnost. Leta 1950 se je preselila v vzhodni Berlin. Imenovana je bila za članico mirovne organizacije World Peace Council in za ustanovno članico Nemške akademije umetnosti. 1951 je prejela Državno nagrado [[NDR|NDR]]. Od 1952 do 1978 je bila predsednica Zveze nemških pisateljev v NDR. Leta 1955 se je Anna Seghers s svojim možem preselila na Volkswohlstraße 81 (današnja ulica Anne Seghers) v današnjem tehnološkem središču Berlin-Adlershofu v Berlinu in tam živela do smrti. Danes je v njenem stanovanju spominska soba in muzej o življenju in delih Anne Seghers.
 
Leta 1957 je bil zoper Walterja Janka, vodjo nemške založbe Aufbau Verlag, ki je izdajala njene knjige, opravljen proces zaradi domnevne “kontrarevolucijske zarote”. Anna je o tem molčala, kljub temu da je vedela, da to ni prav. Tudi poskus tihega posredovanja pri Walterju Ulbrichtu je spodletel. Molčala je tudi leta 1961 pri izljučitvi Heinerja Müllerja in leta 1979 pri izključitvi devetih kritičnih avtorjev iz Zveze nemških pisateljev. Leta 1975 je prejela kulturno nagrado za svetovni mir, postala pa je tudi častna meščanka vzhodnega Berlina. 1978 je odstopila z mesta predsednice Društva nemških pisateljev ter postala častna predsednica. V istem letu je umrl njen mož. Leta 1981 ji je tudi rojstno mesto Mainz podelilo častno meščanstvo. Umrla je 1. julija 1983 in je po odločitvi Akademije umetnosti pokopana na Dorotheenstädtischenskem pokopališču v Berlinu.
{{NagrajenciGeorgaBüchnerja}}
{{lifetime|1900|1983|Seghers, Anna}}
 
[[Kategorija:Nemški komunisti]]
[[Kategorija:Nemški pisatelji]]
[[ja:アンナ・ゼーガース]]
[[ko:안나 제거스]]
[[la:Anna Seghers]]
[[lv:Anna Zēgerse]]
[[nl:Anna Seghers]]
93.528

urejanj