Ksenofont: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Xqbot (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: fa:زنفون
m Robot Dodajanje: ms:Xenophon; kozmetične spremembe
Vrstica 1:
[[Slika:xenophon.jpg|thumb|right|200px|Ksenofont]]
'''Ksenofont''' ([[grščina|:grško]]: Ξενοφώυ), [[antika|antični]] grški pisec, po poreklu iz Aten, sodobnik dogodkov, ki jih opisuje v ''Helenski zgodovini'' (Ελληνικά), * okrog [[430 pr. n. št.]], [[Atene]], [[Grčija]], † [[354 pr. n. št.]], [[Korint]], [[Grčija]]
 
Ksenofont je bil verjetno iz plemiške družine in je v mladosti spadal v širši krog [[Sokrat]]ovih učencev. Od svojega velikega učitelja je prevzel predvsem njegova praktična moralna sporočila. Ksenofontovo življenje je najbolj zaznamovala njegova naklonjenost do državne ureditve [[Šparta|Sparte]]. Red, disciplina in kolektivni duh so mu pomenili več kot individualizem in svoboda atenske demokracije, ki so jo ambiciozni posamezniki in demagogi lahko zlorabili. Ravno v času Ksenofontovega odraščanja je atenska demokracija pretrpela poraz s [[Šparta|Spartanci]], kar je povzročilo državljansko vojno.
 
V takšnih okoliščinah je moral Ksenofont zapustiti rodne Atene. Zaradi svojih nagnjenj do vojaškega poklica je s s svojim prijateljem Proksenom in mnogimi drugimi [[Grki]] odšel v vojsko [[Kir Mlajši|Kira Mlajšega]] v [[Anatolija|Malo Azijo]].
 
Kir Mlajši je z najemniško vojsko poskušal vreč s prestola brata [[Artakserks II. Mnemon|Artakserksa II. Mnemona]] in je v bitki padel. Ksenofontu je uspelo odpeljati glavnino grške vojske (okrog 10.000 vojakov) skozi brezpotja sovražne Male Azije do morja, kjer jih je predal spartanskemu poveljniku Tibronu. Sam je ostal v službi v spartanski vojski, najprej pod Tibronovim in Derkilidovim poveljstvom, potem pa pod poveljstvom samega kralja Agesilaja. Kralju je kmalu postal zelo privržen in ga je spremljal na vseh vojaških pohodih. Z njim se je leta [[394 pr. n. št.]] na spartanski strani udeležil bitke proti Atencem pri Koroneji, za kar je bil tudi formalno izgnan iz Aten. Mnogi sodobni raziskovalci ga imajo zaradi tega za izdajalca, vendar je v svoji domovini ljubil vse, razen njene družbene ureditve.
 
Spartanci so ga vzeli za svojega in mu kmalu dali na razpolago posestvo Skilunt v bližini [[Olimpija|Olimpije]], na katerem je v družinskem krogu preživel sedemnajst mirnih in plodnih let. Ukvarjal se je s pisanjem, lovom, konji in hišnimi opravili. Ko sta se zaradi nevarnosti pred [[Tebe|Tebami]] [[Atene]] in [[Šparta|Sparta]] zbližali in sklenili zvezo, so Ksenofontu leta [[369 pr. n. št.]] kazen preklicali. Za tem je nekaj časa živel v Atenah, kjer je verjetno dopolnil in dokončal svojo ''Zgodovino''. Svoja sinova je dal v atensko vojsko in eden od njiju je celo padel v bitki pri Mantineji.
Vrstica 12:
Ksenofont je umrl verjetno v Korintu okrog leta [[354 pr. n. št.]].
 
== Književna dela ==
Ksenofontov nemiren duh, radovednost in zanimanje za mnoga področja so se odrazili tudi v njegovih delih. Njegova življenjska načela so bila popolnoma jasna: zdravo in enostavno življenje, fizična aktivnost, poštenje in pobožnost, delo in disciplina. Zanj je bil idealen vojaški poklic, ker oblikuje in krepi telo in duha. Po teh načelih je živel sam in jih je priporočal tudi drugim.
 
Osrednja osebnost v več Ksenofontovih spisih je [[Sokrat]]. Ksenofont sicer ni imel smisla za filozofske špekulacije, vendar je Sokratu uspevalo, da je svoje učence vzpodbudil k razmišljanju in iskanju smeri razvoja, ki jim po značaju najbolj ustrezajo. Ksenofont je pri njem našel načela, ki jih je začel uporabljati že v mladosti, kasneje pa jih je tudi zapisal. Njegova filozofska dela niso filozofska v pravem pomenu besede, prav tako kot ni popolna slika Sokrata, ki nam jo je zapustil. Njegova slika prikazuje samo eno stran Sokratove osebnosti, ki pa je zelo dragocena, ker bi sices ostala neznana. Zaradi svoje praktične modrosti je Ksenofont napisal dela, ki so Sokratovo filozofijo prenesla na široko javnost.
 
* '''Spomini na Sokrata''' (Άπομνημονεύματα) je odgovor na neohranjeno '''Sokratovo obtožbo''' (Κατηγορία Σωκράτους), ki jo je napisal [[Polikrat]]. V njigi so na enostaven način prikazani Sokratovi razgovori z ljudmi pa atenskih ulicah. V '''Sokratovi obrambi''' (Απολογία Σωκράτους) prikazuje obnašanje svojega učitelja pred sodiščem in pojasnjuje, zakaj se Sokrat ni branil uspešno.
* '''Pojedina''' (Συμπόσιον) je opis ene od zabav v hiši Atenca Kalija leta [[422 pr. n. št.]], na kateri sta bila tudi Sokrat in Ksenofont. Delo ni opis resničnega dogodka, ker je imel Ksenofont takrat šele osem let. Opisani so pogovori med gosti in Sokratov je govor o ljubezni.
 
* V poučnem spisu '''O ekonomiji''' (Οικονομικός) daje nasvete o kmetijstvu in vodenju gospodarstva kar sam Sokrat, ki se temi stvarmi sploh ni ukvarjal in nikoli ni šel iz [[Atene|Aten]]. V njegovem liku zato prepoznamo Ksenofonta samega, njegovo ljubezen do narave in izkušnje, ki jih je dobil na posestvu v Skiluntu. Ena od zanimivosti tega dela je razgovor z gospodarjem posestva Isomahom o idealni gospodinji in njenih dolžnostih na tako velikem posestvu. Isomah meni, da je najboljše tisto, kar je naredil on sam: za ženo je vzel petnajstletno deklico, jo naučil, da ga spoštuje in uboga in jo naučil še vsega drugega, kar je bilo po njegovem mnenju potrebno. Postala je popolna gospodinja, ki je obvladovala gospodinjstvo, služinčad in posestvo. Bila je duša cele hiše, kot "matica v panju", kot je sam rekel. Iz dela lahko izluščimo pomembna spoznanja o položaju helenističnih žensk v družbi, o čemer je sicer zelo malo podatkov. Zanje se ve samo to, da v javnem življenju niso sodelovale in da tudi doma niso imele prav velikih pravic. Ksenofontov opis lepo dopolnjuje našo predstavo o grški ženski.
 
* Med spise s poučno vsebino spadajo kratka dela '''O Hiparhu''' (Hiparh z Rodosa, Ίππαρχικός), kjer deli nasvete poveljniku konjenice, '''O jahanju''' (Περί ιππικής) in '''O lovu''' (Κυνηγετικός), področjih, ki jih je imel za dobra in koristna za razvijanje značaja in vzdrževanje zdravega telesa.
 
* Najpomembnejša so verjetno Ksenofontova politično-zgodovinska dela. V '''Kirovi anabazi''' (Κύρου άνάβασις) opisuje odhod Helenov na vojni pohod [[Kir Mlajši|Kira Mlajšega]], katerega je zelo vzljubil in menil, da bi lahko spremenil tok zgodovine, njegovo smrt in in mučen povratek [[Grki|Grkov]]. V opisu je spretno in primerno visoko umestil tudi svojo vlogo na tem pohodu. Delo je polno živih prizorov, etnografskih podatkov in vojaških podrobnosti, zato je bilo priljubljeno branje tako v antiki kot v današnjem času.
 
* V manjšem delu '''Agesilaj''' (Αγησίλαος) opeva tega spartanskega kralja in hvali vse njegove vojne pohode, katerih pomen je seveda močno pretiran
 
* '''Kirova vzgoja''' ('''Kiropedija''', Κύρου παιδεία ) je nekakšen zgodovinski roman o ustanovitelju [[Perzija|perzijske dinastije]] iz [[6. stoletje pr. n. št.|6. stoletja pr. n. št.]]. Ksenofont v tem delu hvali prezijski način vzgajanja otrok, ker razvija lastnosti, ki so potrebne dobremu vojaku in vladarju. Perzijcem priznava, toda samo tistim s prefinjenim in šolanim duhom, sposobnost dojemanja helenske kulture. Takšno stališče v [[Grčija|Grčiji]] ni bilo običajno, zato se Ksenofont ža v samem delu brani pred morebitnimi sumi v njegovo rodoljubje. Po drugi strani kritizira padadanje morale v tedanji [[Perzija|Perziji]], za kar krivi odstopanje od starih idealov. '''Kiropedija''' je imela velik vpliv na kasnejše pisce biografij slavnih vladarjev.
 
* Za poznavanje spartanske družbene ureditve je pomemben spis '''Spartanska ustava''' (Λακεδαιμονίων πολιτεία), v kateri poveličuje [[Likurg]]ove zakone, na podlagi katerih je prišla [[Šparta|Spatra]] do viška svoje moči. Po drugi strani opaža tudi slabe strani spartanske politike, kar pripisuje odstopanju od teh zakonov.
 
* V delu '''Sredstva''' ali '''O prihodkih''' (Περί πόρων), ki je verjetno njegovo zadnje delo, preučuje možnosti za izboljšanje atenskega gospodarstva in povečanje državnih prihodkov v krizi okrog leta [[355 pr. n. št.]].
 
* '''Heron''' ali '''Tiran''' (Ιερών) je zmišljen pogovor pesnika [[Simonid]]a s [[Sirakuze|sirakuškim]] [[tiran]]om [[Heron]]om o pomembnosti upravljanja države in obveznosti vladarja, da skrbi za splošno dobro podanikov.
 
* V skupino politično zgodovinskih del spada '''Helenska zgodovina''' (Ελληνικά), ki je bila že v [[antika|antiki]] razdeljena na na sedem knjig. Prvi dve knjigi, kot pravi tudi sam, sta nadaljevanje opisa [[Peloponeška vojna|peloponeške vojne]] od mesta, kjer se je končal [[Tukidid]]ov opis. Knjigi sta pisani v zadržanem Tukididovem slogu, ki je strog, zgoščen, brez dialogov, vendar z vstavljenimi citati glavnih osebnosti. Ohranjena je tudi Tukididova [[kronologija]]: dogodki niso navedeni po koledarskih letih, ampak po letnih obdobjih: poletnih, v katerih so vojaške operacije bile, in zimskih, v katerih operacij praviloma ni bilo.
 
Ksenofont je za prvi dve knjigi verjetno uporabil gradivo, ki ga je zbral [[Tukidid]]. Obstoja celo trditev, ki pa ni sprejemnljiva, da sta ti dve knjigi Tukididovo delo in jih je Ksenofont samo dodelal. O času njunega nastanka obstojata dve trditvi: po prvi trditvi (D.J. Mosley) sta bili napisani konec 5. stoletja pr. n. št. v Atenah, po drugi trditvi (tudi D.J. Mosley) pa sta bili napisani kasneje, v šestdesetih letih [[4. stoletje pr. n. št.|4. stoletja pr. n. št.]] po Ksenofontovi vrnitvi v [[Atene]].
 
Raziskovalci so v nadaljevanju Zgodovine odkrili vstavek, ki sestavlja tretjo in večji del četrte knjige (III 1 — IV 8, 1). Vstavek govori o vojskovanju v [[Perzija|Perziji]] in je pravi "ksenofontovski". Pisan je široko, z opisi, digresijami in dialogi, kar naredi pripoved naravno in živo. Ker se je Ksenofont sam udeležil teh vojn, je v knjigo vključil svoje spomine na dogodke in udeležence, med katerimi so bili Tibron, Derkilid in kralj [[Agezilaj II.|Agezilaj]]. M. Sordi meni, da je bil ta del napisan prej in neodvisno od drugih knjig in je bil v '''Zgodovino''' vstavljen med njenim pisanjem. Mosley, ki zagovarja mnenje, da je bila '''Zgodovina''' napisana zaporedoma, pravi, da je vstavek III, 1 — IV 8, 1 nastal med Ksenofontovim bivanjem v Skiluntu okrog leta [[379 pr. n. št.]].
 
Zadnje tri knjige govorijo o zapletenem obdobju medsebojnih bojev grških mestnih držav in pomembnih sprememb v Heladi. Ker je Ksenofont od tretje knjige naprej opustil prikazovanje dogodkov po Tukididovi kronologiji zima-poletje in ni začel pisati po neki novi kronološki metodi, je dogodke težko slediti. V načinu pisanje je spet opazen Tukididov vpliv, toda manj kot v prvih dveh knjigah. Zadnje knjige so bile napisane v piščevi visoki starosti, zato se občuti padec kakovosti in nedodelanost besedila.
 
== Ksenofontov odnos do pisanja zgodovine ==
 
Ksenofont je imel pisanje zgodovine za odgovorno nalogo. Njegova merila se seveda močno razlikujejo od današnjih, ker piše lahkotno in mnogo, zato so ga že v antiki imeli bolj za filozofa kot za zgodovinarja.
 
[[Herodot]], ki je bil pol stoletja starejši, je napisal delo, ki je nekakšen prehod od etnologije in geografije k pravi zgodovini in je na mnogo višjem intelektualnem nivoju kot Ksenofontova '''Zgodovina'''.
Vrstica 53:
[[Tukidid]], malo starejši Ksenofontov sodobnik, si je pri pisanju [[Peloponeška vojna|Peloponeške vojne]] (Θουκιδίδου Συγγραφή) postavil vzvišen cilj, da bo spoznal, ugotovil in pojasnil resnico, jo umetniško in objektivno prikazal in jo kot poduk prenesel na potomce. Zaradi svojih mnogoterih sposobnosti je napisal pravo znanstveno delo, ki ga antično in srednjeveško zgodovinopisje ni preraslo. Ksenofontove zasluge so vsekakor manjše od Herodotovih, toda njegova Helenika je še vedno klasično delo, ne samo zaradi časa nastanka in obdobja, ki ga opisuje, ampak tudi po svoji zasnovi. Ksenofontu je uspelo zelo obsežno gradivo z množico dogodkov na obširnem ozemlju strniti v homogeno celoto.
 
Ksenofont ne navaja virov svojih informacij. Nekaterih dogodkov se je sam udeležil, za druge pa je izvedel iz ustnih virov in pisnih dokumentov. V vzroke dogodkov se ne spušča in jih ne pojasnjuje, ali pa jih pojasnjuje zelo poenostavljeno in pri tem zanemarja vpliv družbenih in ekonomskih dejavnikov. Tukidid je te vplive dobro poznal in jih tudi upošteval. Ksenofont je pisal predvsem o dogodkih, ki so zanimali njega samega in se jih je pogosto tudi sam udeležil, ali o dogodkih, za ketere je dobil informacije na lahek način. V njegovem delu ima zato glavno vlogo Sparta (Lakedemon).
 
Da bi ohranil ugled [[Šparta|Sparte]], nekatere dogodke obarva prospartansko ali pa jih kar zamolči. V prikazovanju splošnega grškega premirja iz leta [[386 pr. n. št.]], ki je bilo sklenjeno na pobudo Sparte in perzijskega kralja in je bilo v [[Grčija|Grčiji]] sprejeto kot narodna sramota, pisec ne izraža niti svojega osebnega nezadovoljstva niti, kar je še slabše, nezadovoljstva grških mestnih držav. Delno zaradi pristranskosti delno zaradi površnega dojemanja svoje naloge Ksenofont ne daje dovolj prostora in prave ocene posameznim dogodkom in osebnostim. Tako, na primer, v tretji in četrti knjigi, podrobno opisuje Agiselajeve vojaške operacije. V sedmi knjigi dobijo preveč prostora dogodki okrog nepomemnega polisa Flijunta samo zaradi njegove lojalnosti do Sparte in zaradi tega, ker je bil Ksenofont takrat v bližnjem [[Korint]]u in je bil o dogodkih dobro obveščen. Močno poveličuje tudi "Bitko brez solza", v kateri so Spartanci brez izgub premagali Arkadijce. Nekatere drobne spopade opisuje enako podrobno kot bitke z daljnosežnimi posledicami, kar lahko bralca zavede pri oceni resničnega pomena dogodkov.
 
Največja Ksenofontova slabost je prikrivanje nekaterih dogodkov, kot da se sploh niso zgodili, kar povzroča velike težave pri rekonstruiranju helenske zgodovine prve polovice [[4. stoletje pr. n. št.|4. stoletja pr. n. št.]]. Zamolčal je, na primer, sklenitev Druge atenske pomorske zveze, ki je imela meddržaven pomen, in ustanovitev Mesene in Megalopola, glavnega mesta novo nastale Arkadske zveze, o čemer bi moral pisati. Podobno je s pomembnimi osebnostmi. Pelopida sploh ne omenja kot tebanskega državnika, ampak kot člana grške delegacije, ki je šla k perzijskemu kralju. Omenja ga mimogrede in samo enkrat, pa še takrat v slabi luči. O Epaminondu, največjemu vojskovodju in državniku tiste dobe, prav tako Tebancu, spregovori šele na koncu svoje Zgodovine v opisu bitke pri Mantineji, v kateri je padel.
Vrstica 69:
Ksenofontova dela, predvsem zgodovinska, so se že v njegovem obdobju veliko čitala. Zaradi lepega jezika je postal šolski pisec, največjo priljubljenost pa je doživel kot sokratovec v [[Epikur]]jevi filozofski šoli. '''Kiropedija''', ki je bila v [[antika|antiki]] njegovo najbolj priljubljeno delo, je postala vzorec, po katerem so številni manj znani pisci pisali vladarske življenjepise. Njegova dela so bila pozana tudi v Rimu, za kar je imel velike zasluge Ciceron, ki je na latinski jezik prevedel spis O ekonomiji. V 2. stoletju našega štetja, v času [[cesar]]ja [[Hadrijan]]a, ki je bil ljubitelj helenske kulture, je zanimanje za njegova dela spet naraslo. V tistem času je spet postal cenjen čist slog in po Ksenofontu sta se zgledovala ugledna zgodovinarja Apijani in Arijan.
 
== Viri ==
* Opća enciklopedija JLZ, zagreb 1978, IV. , 661
* Milena Dušanić: Ksenofont
* M.Đurić, Istorija helenske književnosti
 
 
[[Kategorija:Rojeni v 5. stoletju pr. n. št.]]
[[Kategorija:Umrli v 4. stoletju pr. n. št. ]]
[[Kategorija:Starogrški zgodovinarji]]
 
Vrstica 107 ⟶ 106:
[[la:Xenophon (scriptor)]]
[[lt:Ksenofontas]]
[[ms:Xenophon]]
[[nl:Xenophon]]
[[no:Xenofon]]