|
|casualties2=2,500 ubitih <small>(pribl.)</small><br />13,000 ranjenih <small>(pribl.)
}}
'''Madžarska revolucija 1956''' , je bilabil spontani upor, uperjen proti [[komunizem|komunistični ]] madžarski vladi in sovjetskim silam , nameščenih na madžarskem ozemlju. Trajala je od [[23. oktober|23. oktobra]] do [[10. november|10. novembra]]. ▼
Revolucija se je začela ,s kotštudentskimi demonstracijedemonstracijami pred parlamentom v [[Budimpešta|Budimpešti ]], ki so prerasle v vsesplošno vstajo proti režimu. V svojem vrhuncu je zajela naveč tisočetisoč ljdiljudi iz celecelotne Madžarske in mnogi od njih so v revoluciji izgubliizgubili žiljenja. Zaradi nasilnega zartjazatrtja je preko 200 .000 Madžarov emigriralo v tujino, 13.000 pa je bilo zaprtih. ▼
Javno razpravljanje o dogodku je bilo na Madžarskem prepovedano več kot 30 let. Po inavguraciji [[Tretja madžarska republika|Tretje madžarske republike]] leta [[1989]] je bil v spomin na madžarsko revolucijo [[23. oktober]] razglašen za državni praznik.
▲'''Madžarska revolucija 1956''', je bila spontani upor, uperjen proti komunistični madžarski vladi in sovjetskim silam nameščenih na madžarskem ozemlju. Trajala je od [[23. oktober|23. oktobra]] do [[10. november|10. novembra]].
▲Revolucija se je začela , kot demonstracije pred parlamentom v Budimpešti, ki so prerasle v vsesplošno vstajo proti režimu. V svojem vrhuncu je zajela na tisoče ljdi iz cele Madžarske in mnogi od njih so v revoluciji izgubli žiljenja. Zaradi nasilnega zartja je preko 200 000 Madžarov emigriralo v tujino, 13.000 pa je bilo zaprtih.
V spomin na madžarsko revolucijo, je [[23. oktober]] danes madžarski državni praznik.
[[Madžari]] so imeli svojo izkušnjo z boljševistično revolucijo, saj so leta [[1919]] razglasili svojo sovjetsko republiko po [[Lenin]]ovem zgledu. Njen voditelj je bil znani madžarski komunist [[Béla Kun]]. To proletarsko vstajo so zadušile [[antanta|antantne sile]] in ponovno pripeljale na oblast staro madžarsko aristokracijo.
Politična podoba Madžarske po [[2. svetovna vojna|2. svetovni vojni]] je bila povsem drugačna od denimo tiste na [[Poljska|Poljskem]] ali [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]]. Medvojna madžarska uradna oblast je bila vse do konca vključena v Hitlerjevo zavezništvo, tega je prekinila šele ofenziva [[Rdeča armada|Rdeče armade]] čez Madžarsko proti Nemčiji leta [[1944]].
Po sovjetski zasedbi Madžarske so bile novembra [[1944]] splošne volitve za novi madžarski parlament. Komunisti so dobili 17 odstotkov glasov, prav toliko socialni demokrati, zmagovalka volitev pa je bila s 55 odstotki glasov Stranka malih posestnikov pod vodstvom [[Zoltán Tildy|Zoltána Tildyja]], prvega predsednika Madžarske po vojni.
Leta [[1946]] je [[Madžarska]] postala republika, njena vodilna osebnost poleg Tildyja pa je bil predsednik vlade [[Ferenc Nagy]]. [[Stalin]]u republika seveda ni ustrezala in je skušal spodkopati novo oblast s spletkarjenjem. Sovjetski maršal Kliment Vorošilov je prisilil vlado, da je za notranjega ministra imenovala člana komunistične stranke Laszla Rajka, ki je ustanovil madžarsko državno varnostno policijo (AVH). Leta [[1947]] je sovjetska politična policija [[KGB]] pripravila ponarejene dokumente in z njimi pripadnike vladajoče stranke obtožila protidržavne in protiteroristične dejavnosti ter začela pripravljati udar. Predsedniku vlade Nagyju, ki je bil obveščen o zaroti, je uspelo pobegniti, njegovo ožje vodstvo v stranki pa so aretirali.
Komunistična stranka se je združila s socialnodemokratsko stranko v madžarsko delavsko stranko, ki je na naslednjih volitvah leta [[1949]] zmagala kot edina lista. Istega leta je bila razglašena Ljudska republika Madžarska, komunistična država pod vodstvom avtoritarnega [[Mátyás Rákosi|Mátyása Rákosija]]. Čistke AVH-ja so se nadaljevale, aretacije in sojenja so postali del vsakdana, v madžarskih šolah je učenje ruščine in komunističnega sistema postalo obvezno. Katoliške šole so podržavili, verske voditelje pa zamenjali z ljudmi, vdanimi vladi. Žrtev čistk je bil tudi László Rajk, ki so ga obtožili meščanskega revizionizma, vohunjenja v korist [[ZDA]] in titoizma ter nato ustrelili.
Rákosijev režim je bil tako krut, da je moral na zahtevo [[SZ|Moskve]] leta [[1953]] odstopiti z mesta predsednika vlade, ostal pa je generalni sekretar partije. Na mesto predsednika vlade ga je nasledil liberalni [[Imre Nagy]]. Nagy je ustanovil Domovinsko narodno fronto, vsemadžarski politični parlament, vendar v njej ni dovolil premoči komunistov. Pod njegovim vodstvom je stekel proces destalinizacije, ki pa je bil kmalu prekinjen, saj se je na oblast znova povzpela klika osovraženega Mátyása Rákosija. Nagyju so očitali desničarstvo, ter ga januarja [[1955]] odstavili z mesta predsednika vlade in izključili iz partije.
Okoreli stalinistični sistem je vladal na Madžarskem do [[1956]], ko je v vseh komunističnih partijah zavela odjuga. Povzročil jo je sovjetski voditelj [[Nikita Hruščov]] s politiko destalinizacije. [[Madžari]], tako kot drugi narodi vzhodnega bloka, so si od nje veliko obetali, vendar je kmalu postalo jasno, da strateški interesi [[SZ|Sovjetske zveze]], takrat že druge vojaške velesile sveta, ne omogočajo kakršnihkoli sprememb v državah vzhodnega bloka. Hruščev je ostro obračunal s Stalinovimi privrženci, čemur ni ušel tudi Rákosi: [[18. julij]]a [[1956]] ga je zamenjal [[Ernő Gerő]].
Rákosijev odhod je spodbudil študente, pisatelje in novinarje, da so postali kritičnejši do dogajanja v državi. Na raznih okroglih mizah in drugih srečanjih, znanih pod imenom Petofijevi krogi ([[Sándor Petőfi ]] je najbolj slaven madžarski pesnik) so govorili o težavah Madžarske. Oktobra leta [[1956]] so Lászla Rajka, ustanovitelja madžarske državne varnostne policije, ki ga je usmrtila Rákosija vlada, prekopali s častmi, kar je okrepilo opozicijske sile, Nagyja pa so rehabilitirali kot člana madžarske komunistične stranke. Na Madžarskem se je nemir stopnjeval iz dneva v dan, [[23. oktober|23. oktobra]] pa je prišlo do preobrata.
== Začetek ==
[[File:Hole in flag - Budapest 1956.jpg|thumb|250px|Madžarska zastava s izrezanim grbom, je postala simbol revolucije]]
V torek, [[23. oktober|23. oktobra]] [[1956]], je budimpeške ulice preplavilo na desettisoče demonstrantov. Množica študentov, delavcev in izobražencev, ki se jim je pridružilo okrog 800 častnikov madžarske vojske, se je zbrala pred spomenikom generala [[Josef Bem|Josefa Bema]] ter ob vihtenju zastav krenila po mestu. Množica je prečkala reko [[Donava|Donavo]] in nadaljevala protest pred madžarskim parlamentom. Do šestih popoldne je štela že več kot 200.000 ljudi, ki so zagreto, a mirno protestirali. Nezadovoljni prebivalci madžarske prestolnice in drugih krajev so zahtevali umik sovjetskih sil iz države, svobodne volitve in svobodo tiska, prenovo gospodarstva, spremembo kmetijske politike in vrnitev odstavljenega [[Imre Nagy|Imreja Nagyja]].
Medtem ko se je število protestnikov na budimpeških ulicah še povečevalo, je prvi mož partije Ernö Gerö po radiu odločno zavrnil rahljanje vezi s [[SZ|Sovjetsko zvezo]]. To je demonstrante razjezilo, zato so ogromni kip Stalina prenesli na Trg herojev. Medtem je bilo poslopje Radia Budimpešta, pred katerim se je tudi zbirala čedalje večja množica protestnikov, močno zastraženo s pripadniki AVH-ja.
== Razmah vsesplošne vstaje==
Kaplja čez rob v napetem položaju je bil vest, da naj bi skupino študentov, ki je želela po radiu predstaviti svoje poglede, ustrelili. Iz zgornjih nadstropij so bili vrženi solzivci, policisti so začeli streljati na množico. Ta se je na napad policije, v katerem je bilo ubitih več ljudi, odzvala nasilno: protestniki so zažigali policijske avtomobile, kradli orožje, postavljali barikade, napadli so celo poslopje obrambnega ministrstva in se znašali nad številnimi komunističnimi spomeniki. Ponoči so se na več krajih po mestu vneli spopadi med varnostnimi silami in protestniki. Gerö pa se je obrnil na sovjetske čete: ob 2.00 ponoči so na ulice [[Budimpešta|Budimpešte]] na ukaz sovjetskega obrambnega ministra zapeljali sovjetski tanki. Sovjetski vojaki so zavzeli vsa ključna nadzorna mesta v prestolnici, protestniki pa so se hitro organizirali in se oborožili.
Zaradi izbruha nasilja se je sestal centralni komite madžarske partije in predlagal, naj mesto predsednika vlade znova zasede [[Imre Nagy]]. Tako [[24. oktober|24. oktobra]] je Imre Nagy zamenjal dotedanjega predsednika vlade [[András Hegedüs|Andrása Hegedüsa]] in takoj pozval k prekinitvi spopadov in končanju nasilja. Naslednji dan se je nasilje še stopnjevalo: pred poslopjem se je zbrala množica protestnikov, ko so pripadniki AVH-ja začeli streljati nanje. Ker so sovjetski vojaki pomotoma mislili, da streljajo nanje, so začeli streljati na pripadnike državne varnostne policije, temu pa so sledili še streli protestnikov.
Gerö in Hegedüs sta pobegnila v [[SZ|Sovjetsko zvezo]], nadomestila pa sta ju Nagy in [[János Kádár]], ki je postal generalni sekretar komunistične stranke. Toda [[Madžari]] niso bili zadovoljni s temi spremembami. Zahtevali so prekinitev odnosov s Sovjetsko zvezo, izstop iz [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]], razglasitev vojaške nevtralnosti in se zavzeli za sodelovanje z zahodom. Ta jim je po radiu Svobodna Evropa obljubljal pomoč, vendar so bile to lažne obljube.
Boji med pripadniki državne varnostne policije in sovjetskimi vojaki na eni strani ter revolucionarji na drugi strani so se le še stopnjevali. Kljub temu, da je bil Nagy član komunistične stranke, je bil edini voditelj, ki je med ljudmi in Sovjetskim vodstvom užival spoštovanje in pozival k umiritvi dogajanja. Glavni boji so potekali v Budimpešti, medtem ko je bilo drugod po državi precej mirno. [[28. oktober|28. oktobra]] sta strani sklenili premirje in do [[30. oktober|30. oktobra]] se je večina sovjetskih enot umaknila iz prestolnice na podeželje.
[[27. oktober|27. oktobra]] je oblikoval vlado, v kateri so sodelovali tudi nekomunistični ministri, nova državna vlada pa je takoj ukinila AVH in enostrankarski sistem. V naslednjih desetih dneh je vlada izpustila številne politične zapornike, po državi pa so se brez vladnega vpletanja oblikovali številni revolucionarni sveti, ki so prevzemali dolžnosti krajevne vlade. V tovarnah in rudnikih so bili ustanovljeni tudi delavski sveti, ki so ukinili številne nepriljubljene ukrepe, na primer produkcijske norme.
== Dokončni obračun ==
[[File:1956 HungarianRevolution.gif|thumb|250px|Fotografije tistih dni]]
Sovjetsko vodstvo je so kmalu spoznalo, da ne gre le za protistalinistični upor, ampak za radikalne spremembe na Madžarskem, okrepilo je svoje vojaške postojanke v državi in ukazalo radikalen obračun z demonstranti v Budimpešti. Čeprav se je [[28. oktober|28. oktobra]] sovjetska vojska umaknila iz Budimpešte, je bil to v resnici le predah, ki so ga potrebovali za pripravo dokončnega obračuna z demonstranti. V tem času so silovito napadali novo madžarsko politično vodstvo, ga zmerjali z izdajalci, demonstrantom pa grozili, da bodo z njimi obračunali z vsemi sredstvi. [[Imre Nagy]] je odgovoril na te pritiske z razpustitvijo komunistične partije in ustanovitvijo nove madžarske socialistične delavske partije. V njej so prevzeli vodstvo njegovi najožji sodelavci.
Med njimi je bil njegov kasnejši grobar János Kádár, član Nagyjeve revolucionarne vlade, je že pred spopadi sovjetske vojske z Madžari, ko je dobil od sovjetske tajne policije obsežno dokumentacijo o njihovi invaziji na Madžarsko, z nekaj sodelavci odpotoval v [[Moskva|Moskvo]] in podprl vse njihove odločitve. Zavezal se je, da bo obračunal s kontrarevolucionarji in vrnil Madžarsko na pravo pot. Po sovjetski intervenciji je najprej preganjal upornike in Nagyja, pozneje pa je vendarle omogočil delno liberalizacijo Madžarske, predvsem podjetništva, poznamo pod imenom golaž socializem.
[[1. november|1. novembra]] je bil Nagy obveščen o vstopu sovjetskih sil na vzhodu in njihovem premiku proti Budimpešti. Sovjetski veleposlanik [[Jurij Andropov]] mu je zagotovil, da vojaki ne bodo zavzeli države, kljub temu da je že vedel nasprotno. Nagy je razglasil izstop Madžarske iz [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]], in se obrnil na generalnega sekretarja [[ZN]]-a s prošnjo, da morajo velesile braniti madžarsko [[nevtralnost]]. Odgovor Sovjetske zveze na izstop je bil krut. V noči s [[3. november|3.]] na [[4. november]] [[1956]] je sovjetska armada s 100.000 vojaki in velikanskim številom tankov napadla Budimpešto. Nagy je ob 5.20 po radiu nagovoril državljane, in jim sporočil, da so sovjetske sile napadle Budimpešto in zagotovil, da vlada ostaja na svojem mestu. Mesto se ni vdalo zlahka in gavna žarišča odpora so sovjetski tanki razgnali v treh dneh, v delavskih naseljih Budimpešte pa so se upirali do [[14. november|14. novembra]]. Po večdnevnih bojih je bil velik del Budimpešte porušen, v bojih je padlo več kot 4.000 upornikov in 600 sovjetskih vojakov.
== Posledice ==
[[File:Monument events 1956 Budapest.jpg|thumb|200px|Spomenik posvečen revoluciji]]
Po vdoru sovjetske vojske v Budimpešto je Kádár v [[Szolnok]]u oblikoval novo madžarsko delavsko kmečko vlado in s tem zapečatil usodo Imreja Nagyja. Organiziran odpor je do [[10. november|10. novembra]] izgubil svojo moč in začel se je čas množičnih aretacij. Nagy se je skupaj s somišljeniki v času sovjetskega zavzetja zatekel na jugoslovansko veleposlaništvo.
A ne za dolgo. Hruščov je [[Tito|Titu]] obljubil, da bodo z Nagyjem ravnali korektno in mu omogočili odhod v tujino, če bo zapustil veleposlaništvo. Nagy je [[22. november|22. novembra]] res odšel iz jugoslovanskega veleposlaništva, vendar ga je v avtobusu aretirala sovjetska tajna policija in odpeljala v romunsko mesto [[Snagov]]. Tam je čakal na sojenje, kajti po zatrtju madžarskega odpora se je začela huda represija, uvedena so bila izredna sodišča in izrekala drakonske kazni upornikom.
Zahod je lahko le nemo opazoval dogajanje na Madžarskem, saj ni imel volje ne moči, da bi resneje podprl madžarsko vstajo. Ameriški zunanji minister [[John Foster Dulles]] je čisto na začetku demonstracij izjavil, da se [[ZDA]] ne bodo angažirale na Madžarskem, saj bi lahko [[Sovjetska zveza]] to razumela kot vpletanje v svoje notranje zadeve in odkrito gesto za razbijanje sovjetskega bloka. Sicer pa je prav takrat zahod [[Sueška kriza|posredoval ob Sueškem prekopu]], ki ga je egiptovski voditelj [[Gamal Abdel Naser|Naser]] nacionaliziral.
Junija [[1958]] se je začel sodni proces proti Nagyju, nekdanjemu premierju revolucionarne vlade, in njegovim sodelavcem. Na tajnem procesu so jih obsodili na smrt in [[16. junij|16. junija]] [[1958]] usmrtili. Pokopali so jih na nekem zaporniškem pokopališču, [[19. junij]]a [[1989]] so jih izkopali in prenesli na pokopališče v predmestju Budimpešte ter ponovno pokopali z vsemi častmi.
Po nekaterih ocenah je bilo med revolucijo na Madžarskem samo v Budimpešti ubitih okrog 3.000 ljudi, približno 200.000 Madžarov je zaradi nestrinjanja s sistemom pobegnilo na tuje, nekaj več kot dva tisoč se jih je zateklo tudi v Slovenijo, več kot 26.000 je sodila Kádárjeva vlada, od tega jih je 13.000 končalo v zaporu, nekaj sto je bilo usmrčenih. Do februarja [[1957]] je bila vsakršno javno nasprotovanje oblastem zatrto. Madžarska komunistična stranka je bila reformirana, a pod strogim sovjetskim nadzorom.
Dogodki iz oktobra in novembra leta [[1956]] so za Madžare postali [[tabu]] teme, z zlomom komunističnega sistema konec 80. letih prejšnjega stoletja pa je madžarska revolucija postala predmet številnih političnih, zgodovinskih in socioloških ocenjevanj.
== Viri ==
* ''Stoletje svetovnih vojn (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981)''
* [http://www.mladina.si/tednik/200644/clanek/nar--madzarska-bernard_nezmah/]
* Judt, Tony.Povojna Evropa, Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007 {{COBISS|ID=234055424}}
* [http://www.hungary1956.com/]
== Glej tudi ==
* [[Praška pomlad]]
<div class="references-small">
* Morris, W.E. & Lettis, R. (ur.) (2001). ''The Hungarian Revolt: 23 October–4 November 1956''. Simon Publications. ISBN 1-931313-79-2
</div>
{{hist-stub}}
[[Kategorija:Zgodovina Madžarske]]
| 