Digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta v Ljubljani: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JKrizanic (pogovor | prispevki)
JKrizanic (pogovor | prispevki)
Vrstica 6:
Z zaključkom tiska, vezave in pakiranja pa se zadrege šele začnejo, kajti kot po pravilu se s sveže natiskanimi znanstvenimi knjigami v slovenskem jeziku v fazi distribucije dogaja, kot se je z umetniškimi deli, ki so jih po celi tedanji Evropi agenti ruske carice Katarine II. (tudi na ne najbolj transparenten način) "zbirali" za svojo vladarico: Katarina je namreč o slikah in kipih, ki so bili pripeljani v St. Peterburg, menda dejala, da jih bodo odslej gledali ona in – miši. Le-te si namesto bralcev ponavadi ogledujejo tudi slovenske znanstvene knjige, ki se še leta po natisu grmadijo v depojih posameznih založb. Naklada tako v večini primerov še dolgo po izidu sameva nerazprodana, kajti založba ima s tiskanimi knjigami kajpak legitimen ekonomski interes – vsaj povrniti produkcijske stroške, če ne že zaslužiti.
Kot odgovor na zgoraj ubesedno in kot zelo verjeten izhod iz te, za avtorja in založbo zagotovo nezavidljive situacije je [[Jonatan Vinkler]] ob podpori Igorja Žagarja zasnoval digitalno, netiskano uredniško-izdajateljsko platformo ''Digitalna knjižnica'', ki je dobila nato svoj infrastrukturni domicil na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Njeno gonilo je ''obsežno splošno in posebno vedenje o uredniški in izdajateljski teoriji, še zlasti pa praksi ter poseben (avtorsko zaščiten tehnološki) postopkovnik'', ki omogoča hitro in kar najbolj ceneno inkubacijo besedila od rokopisa preko urejanja, opremljanja, oblikovanja in preloma do digitalizacije v obliki knjige in nazadnje posredovanja le-te bralcu v formi ''elektronske knjige'' ([[flipbook]]) in ''pdf datoteke''. Distribucija slednje pa ni le množična, kar so sanje vsakega založnika, temveč globalna, planetarna in cenena, kajti temeljni distribucijski kanal za izdaje Digitalne knjižnice je svetovni splet. Gre za ustvarjanje uredniško in izdajateljsko najzahtevnejših celovitih izdaj, katerih ''distribucija je svetovna'' in tako za založnika kot za bralca praktično ''brezplačna''.
 
== Ekdotična in tehnološka podoba ==
Izdaje v Digitalni knjižnici izhajajo v obliki, ki je ''identična tiskani knjigi'', le da je elektronska. Vsebujejo vse knjižne, knjigarske, bibliotekarske in druge elemente (definiran format, popolna knjižna struktura - predlist, naslovni list, kolofon z vsemi potrebnimi podatki, splošno kazalo, uvod, besedilo, povzetki, viri in literatura, imenski indeks -, tipografija, oprema, ustaljena oblika izdaje in zbirke, barvna sprednja in zadnja platnica z logotipi in črtno kodo) ter za raziskovalce predstavljajo popolni elektronski ekvivalent tiskani izdaji ob dodatnih možnostih, ki jih omogoča elektronski medij (navzkrižne reference, e-iskanje ...). Vsako besedilo je pred sprejemom v objavo ustrezno recenzirano s strani kompetentnega raziskovalca/raziskovalke zadevnega področja; recenzenta sta v kolofonu tudi navedena. Tako bodo izdaje tudi v individualnih bibliografijah raziskovalcev ([[SICRIS]]) zavzemale enako težo kot tiski, v kolikor bo šlo za strukturno analogno desedilo.