Porcelan: Razlika med redakcijama

Porcelan so evropska ljudstva spoznala preko trgovcev, popotnikov in pomorščakov, ki so imeli stike z vzhodnimi azijskimi deželami po kopnem- [[Svilena cesta|Svileno cesto]] z Kitajsko ali pomorščaki preko Egipta z Japonsko. Evropski izdelovalci posode so poznali zgolj lončenino in fajanso iz gline. Lončarji so znali narediti dobre žgane glinaste sklede, lonce, krožnike in kupice, znali so jih lepo obarvati, površinsko izdelati lošč v dobrih pečeh. Očem je bila takšna posoda prijetna, vendar je bila v primerjavi s porcelansko z daljnega vzhoda groba, težka in hrapava. Srednjeveški fevdalci v Evropi so pričeli med seboj tekmovati, kdo bo imel lepšo posodo na družabnih srečanjih, trgovci so njihovim ničemurnostim ustregli in kupovali vedno večje količine dragega kitajskega porcelana. Tudi [[Kralj|kralji]] številnih evropskih kraljestev niso hoteli zaostajati v tej tekmi. Porcelan je tako dobil status dragocenosti, celo porcelanske črepinje so draguljarji vgrajevali v verižice, zapestnice in okraske. Med dobitniki dragocenega porcelana, darilo egipčanskega sultana, je bil tudi vladar mesta [[Firence|Firenc]] [[Lorenzo de Medici|Lorenzo Veličastni]]. Posoda mu je bila tako všeč da je poklical k sebi najboljše italijanske lončarje in jih zaprosil da mu izdelajo takšne posode. Lončarji so se trudili več let, vendar jim ni uspelo izdelatizdelati pravega porcelana. O kitajskem porcelanu je v 13. stoletju pripovedoval Benečanom že svetovni popotnik [[Marko Polo]], kateri je na Kitajskem preživel 26 let. Ob svoji vrnitvi v [[Benetke]] je pripovedoval kar je slišal o porcelanu od Kitajcev.