Čagatajski kanat: Razlika med redakcijama

|event2 = Sklenitev miru s Timur kanom iz dinastije Yuan in drugimi kanati Mongolskega cesarstva in priznanje vrhovne oblasti velikih kanov

|date_event2 = 1304

|date_event3 = 1370

|event_end = Ostanek kanata pripade Apak Hodži in Ak Taghu

Nekaj čagatajskega izročila se je kljub propadu kanata ohranilo: Timurjevi vojaki so se imenovali Čagatajci,<ref>Barthold, W. "Caghatai-Khan." The Encyclopedia of Islam, Volume 2. New Ed., str. 814, Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref> knjižni jezik, ki so ga uporabljali Timuridi in njihovi vzhodni sosedje Moguli, pa se je imenoval čagatajska turščina.<ref>Karpat, Kemal H. "The Ottoman Rule in Europe From the Perspective of 1994." Turkey Between East and West, str. 10, Ed. Vojtech Mastny and R. Craig Nation. Boulder, CO: Westview Press, 1996.</ref> Čagatajska turščina kot knjižni jezik je izginila. Zelo sorodni sta ji sodobna [[ujgurščina]] in [[uzbeščina]].

 

[[Slika:Chagatai Khanate 1490 si.png|thumb|300px|left|Vzhodni Čagatajski (Mogulski) kanat leta 1490.]]

Sredi 14. stoletja je na ozemlju okrog reke Ili nastal nov kanat, ki je bil nekakšna nomadska plemenska zveza, kateremu je vladal član Čagatajeve družine. Novi kanat se ima za nadaljevanje Čagatajskega kanata, čeprav ga imajo nekateri za mogulski kanat,<ref name="Kim">Kim, Hodong. "The Early History of the Moghul Nomads: The Legacy of the Chaghatai Khanate." The Mongol Empire and Its Legacy, str. 290-306. Ed. Reuven Amitai-Preiss in David Morgan. Leiden: Brill, 1998. ISBN 90-04-11048-8</ref><ref>Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), By Mirza Muhammad Haidar. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895, str. 75 .</ref> ker so pripadnike plemen imeli za čiste Mogule (Mongole), v nasprotju s pretežno turškimi in poturčenimi mongolskimi prebivalci Transoksanije.<ref>Roemer, H. R. "Timur in Iran." The Cambridge History of Iran, Volume 6: The Timurid and Safavid Periods, str. 43. Ed. Peter Jackson and Lawrence Lockhart. London: Cambridge University Press, 1986. ISBN 0-521-20094-6</ref>