Arnold Sommerfeld: Razlika med redakcijama

Več kot 32 let v Münchnu je Sommerfeld poučeval splošna in posebna področja, ter imel seminarje inkolokvije. V splošnih področjih so bili mehanika, mehanika deformabilnih teles, elektrodinamika, optika, termodinamika in statistična mehanika, ter parcialne diferencialne enačbe v fiziki. Trajali so štiri ure na teden, 13 tednov pozimi in 11 tednov poleti. Nanje so hodili študenti, ki so poslušali predavanja iz eksperimentalne fizike pri Röntgenu in kasneje pri Wienu. Vsak teden so dve uri tudi razpravljali o problemih. V posebnih področjih so bila aktualna vprašanja in vprašanja na osnovi Sommerfeldovega raziskovalnega zanimanja. Snov iz teh predavanj se je kasneje pojavila v njegovih znanstvenih objavah. Namen teh posebnih predavanj je bilo spoprijetje s trenutnimi problemi v teoretični fiziki, ter za Sommerfelda in študente pridobitev sistematičnega razumevanja problemov, neodvisno od tega ali so bili tedaj že rešljivi ali ne. Na seminarjih in kolokvijih so študenti pripravili pisne prispevke iz trenutnih virov, nato pa so se pripravili na ustno predstavitev. Med letoma [[1942]] in [[1951]] je Sommerfeld zbiral svoje zapiske in jih pripravljal za objavo. Objavljene so bile v šestih deli z naslovom ''Predavanja iz teoretične fizike''.

 

Štirje Sommerfeldovi doktorski študentje: Heisenberg, Pauli, [[Peter Joseph William Debye|Debye]] in [[Hans Albrecht Bethe|Bethe]] so prejeli [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]]. Prav tako sta prejela Nobelovi nagradi njegova dva podiplomska študenta: [[Linus Carl Pauling|Pauling]] ([[Nobelova nagrada za kemijo|Nobelovo nagrado za kemijo]] in [[Nobelova nagrada za mir|za mir]]) in [[Isidor Isaac Rabi|Rabi]] (za fiziko). Mnogi njegovi študenti pa so postali svetovno znani. Born je verjel, da so Sommerfeldove sposobnosti vključevale »odkritje in razvoj talentov«. [[Albert Einstein|Einstein]] je dejal Sommerfeldu: »Kaj še poseben cenim pri vas je, da ste znali poiskati toliko mladih talentov«. Sommerfeldov slog kot profesorja in predstojnika inštituta ga ni omejil pred njegovimi sodelavci in študenti. Sprejel je sodelovanje z njimi, njihove zamisli pa so večkrat vplivale na njegove lastne poglede v fiziki. Zabaval jih je na svojem domu, se srečeval z njimi v restavracijah po seminarjih in kolokvijih. Imel je smučarsko kolibo v katero je povabljal študente na razprave o fiziki in športu.