Hrvaška: Razlika med redakcijama

[[Slika:Plitvice lakes.JPG|thumb|right|200px|Plitvice]]

Posebno točko v hrvaški zgodovini so predstavljali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od [[812]]. leta vključena v bizantinsko provinco [[Dalmacija|Dalmacijo]]. Ta mesta [[Zadar]], [[Split]], [[Trogir]], [[Dubrovnik]], [[Kotor]], [[Krk (mesto)|Krk]], [[Rab]] in [[Osor]] so bile nekakšne [[trdnjava|trdnjave]] tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z [[Bolgari]] v [[9. stoletje|9.]] in [[10. stoletje|10. stoletju]] in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšna situacija je bila za časa [[Kralj Tomislav|kralja Tomislava]] in [[Stjepan Držislav|Stijepana Držislava]] ([[969]] - [[997]]), ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj, ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije. Med vladanjem kralja [[Peter Krešimir IV.|Petra Krešimirja IV.]] ([[1054]] - [[1074]]) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se dokončno ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg. Smrti zadnjega člana dinastije Trpimirovičev v letu [[1090]] je sledil notranji spopad za prestol, katerega rezultat je bilo leta [[1102]] kronanje madžarskega kralja Kolomana, sorodnika zadnjega hrvaškega [[Kralj Zvonimir|kralja Zvonimirja]], za kralja Hrvaške, katerega je izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal [[ban]], Slavonija je imela v tem času svojega bana in bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Hrvaške.

[[Slika:Hvar hvar 2.jpg|thumb|right|200px|Hvar]]

Dalmatinska mesta so bila v sferi [[Beneška republika|beneških]] interesov, zato so se mesta morala v času med [[12. stoletje|12.]] in [[14. stoletje|14. stoletju]] stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu, je [[Beneška republika]] začasno prevzela oblast nad Zadrom in Rabom, toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih [[Arpadoviči|Arpadovičev]] slabeti, so postali hrvaški bani iz družine [[Šubič-Bribir]] pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik [[Anžuvinci|Anžuvinske dinastije]] iz [[Neapelj|Neaplja]], kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj [[Ludvik Veliki]] začel z vojno proti Benečani, ki se je končala v njegovo korist leta [[1358]] s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum [[Dubrovniška republika|Dubrovniške republike]], ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem [[Sigismund Luksemburški|Sigismundom]] in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju [[1409]] - [[1480]], da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta [[1797]].