Magnetar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dp. + zp./zbirka -- {{v delu}} |
pp. uvoda + np. |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Magnetar-3b-450x580.gif|thumb|right|200px|Umetnikova predstava magnetarja <small>(rdeče črte označujejo silnice magnetnega polja)</small>]]
'''Magnetar''' je tip [[nevtronska zvezda|nevtronske zvezde]] z izjemno močnim [[magnetno polje|magnetnim poljem]],
== Nastanek ==
[[Slika:SGR 1806-20 108530main cloudballPrint.jpg|thumb|left|250px|Umetnikova predstava izbruha gama žarkov iz magnetarja [[SGR 1806–20]]]]
Po [[supernova|supernovi]], ko se zvezda sesede v nevtronsko zvezdo, se gostota magnetnega polja zelo poveča, saj se po [[Maxwellove enačbe|Maxwellovih enačbah elektromagnetizma]] linearna razsežnost namagnetenega telesa prepolovi oz. zmanjša za dvakrat, kar pomeni, da se gostota magnetnega polja poveča za štirikrat; slednja znaša torej približno 10<sup>8</sup> [[Tesla (enota)|T]]. Domnevano je, da naj bi se magnetno polje po [[teorija dinama|teoriji dinama]] (tj. preko vrtenja ter [[konvekcija|konvekcije]] električno prevodnega ioniziranega plina) ojačalo do 10<sup>11</sup> T oz. 10<sup>15</sup> [[Gavs|G]]. Rezultat tega naj bi bil torej magnetar.<ref>Kouveliotou, str. 237.</ref><ref name="journal2"/>
Potresni sunki na površju magnetarja povzročijo nestabilnost zvezde in s tem tudi nestabilnost magnetnega polja, kar pogosto vodi do izjemno močnih izbruhov gama žarkov, ki so na Zemlji bili zaznani v letih 1979, 1998 in 2004.<ref name="journal2"/> Najmočnejše sevanje gama žarkov kot posledica destabilizacije magnetarja [[SGR 1806–20]] je doseglo [[Zemlja|Zemljo]] 27. decembra 2004 in je trajalo 380 s. Energija, ki se je sprostila iz omenjenega magnetarja v prvi desetini sekunde, je bila tolikšna, kot jo [[Sonce]] [[izsev]]a v 250.000 letih.<ref>{{cite journal|author= Hurley, K. ''s sod.''|title=An exceptionally bright flare from SGR 1806–20 and the origins of short-duration big gamma-ray bursts|journal=Nature|year=2005|volume=434|pages=1098-1103|doi=10.1038/nature03519}}</ref>
== Značilnosti ==
O fizični strukturi magnetarjev ni veliko znanega, saj se nobeden znani magnetar ne nahaja blizu Zemlje. V splošnem imajo premer okoli 20 km, vendar so veliko masivnejši od našega Sonca. Gostota magnetarja je namreč tolikšna, da bi delček njegove snovi velikosti naprstnika
=== Magnetno polje ===
Glavna značilnost magnetarjev je izjemno močno [[magnetno polje]], katerega [[gostota magnetnega polja|gostota]] lahko doseže vrednosti nekaj 10 GT, kar je stotisočkrat močnejše od kateregakoli [[magnet]]a na Zemlji<ref>{{citeweb|url=http://www.fzd.de/db/Cms?pNid=1482|title=HLD user program, at Dresden High Magnetic Field Laboratory|accessdate = 04.02.2009}}</ref> in kvadrilijonkat močnejše kot [[Zemljino magnetno polje]], ki znaša od 30-60 mT.<ref>{{citeweb|url=http://www.skyandtelescope.com/news/3310066.html?page=1&c=y|title=»The Brightest Blast«|first=R.|last=Naye|date=18. februar 2005|accessdate=10.07.2010}}</ref> Za magnetarje trenutno velja, da so najbolj namagnetena [[nebesno telo|nebesna telesa]] v do zdaj raziskanem [[Vesolje|Vesolju]].<ref name="journal2">Kouveliotou, Duncan, Thompson; str. 36.</ref><ref>{{citeweb|url=http://science.nasa.gov/newhome/headlines/ast20may98_1.htm|title=»Magnetar discovery solves 19-year-old mystery«|accessdate=10.07.2010}}</ref>
[[Neodimijev magnet]] (NdFeB) ima gostoto 1 T in gosto energije 4,0 x 10<sup>5</sup> J/m<sup>3</sup>. Magnetarjevo polje ima gostoto energije okoli 4,0 10<sup>25</sup> J/m<sup>3</sup>. To torej pomeni, da bi bilo tovrstno magnetno polje smrtonosno tudi na razdalji 1.000 km in bi dobesedno raztrgalo [[tkivo|tkiva]] organizma zaradi [[Diamagnetizem|diamagnetizma]] vode. Na polovični razdalji do [[Luna|Lune]] bi magnetno polje uničilo magnetni zapis na [[kreditna kartica|kreditnih karticah]] po vsej Zemlji.<ref>{{citeweb|url=http://www.nasa.gov/vision/universe/watchtheskies/swift_nsu_0205.html|title=»Cosmic Explosion Among the Brightest in Recorded History«|author=Wanjek, C|publisher=''[[NASA]]''|accessdate=10.07.2010}}</ref>
|