Magnetar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dp. + zp./zbirka -- {{v delu}}
pp. uvoda + np.
Vrstica 1:
[[Slika:Magnetar-3b-450x580.gif|thumb|right|200px|Umetnikova predstava magnetarja <small>(rdeče črte označujejo silnice magnetnega polja)</small>]]
'''Magnetar''' je tip [[nevtronska zvezda|nevtronske zvezde]] z izjemno močnim [[magnetno polje|magnetnim poljem]], prikatere kateridestabilizacija zaradipovzroči [[radioaktivnost|radioaktivnih]] razpadov nastajajo velike količineizbruhe visoko energijskega [[Elektromagnetno valovanje|elektromagnetnega sevanja]], natančneje izbruhe [[rentgenski žarki|rentgenskih žarkov]] in [[žarek gama|žarkižarkov gama]].<ref name="Ward">Ward, Brownlee, str. 286.</ref> Teoretični koncept magnetarja sta leta 1992 predstavila ameriška [[astrofizik]]a [[Robert Duncan]] in [[Christopher Thompson]], dejanski žarki gama iz magnetarja pa naj bi bili prvič zaznani že leta 1979.<ref>Kouveliotou, Duncan, Thompson; str. 35.</ref>
 
== Nastanek ==
[[Slika:SGR 1806-20 108530main cloudballPrint.jpg|thumb|left|250px|Umetnikova predstava izbruha gama žarkov iz magnetarja [[SGR 1806–20]]]]
Po [[supernova|supernovi]], ko se zvezda sesede v nevtronsko zvezdo, se gostota magnetnega polja zelo poveča, saj se po [[Maxwellove enačbe|Maxwellovih enačbah elektromagnetizma]] linearna razsežnost namagnetenega telesa prepolovi oz. zmanjša za dvakrat, kar pomeni, da se gostota magnetnega polja poveča za štirikrat; slednja znaša torej približno 10<sup>8</sup> [[Tesla (enota)|T]]. Domnevano je, da naj bi se magnetno polje po [[teorija dinama|teoriji dinama]] (tj. preko vrtenja ter [[konvekcija|konvekcije]] električno prevodnega ioniziranega plina) ojačalo do 10<sup>11</sup> T oz. 10<sup>15</sup> [[Gavs|G]]. Rezultat tega naj bi bil torej magnetar.<ref>Kouveliotou, str. 237.</ref><ref name="journal2"/>
 
Potresni sunki na površju magnetarja povzročijo nestabilnost zvezde in s tem tudi nestabilnost magnetnega polja, kar pogosto vodi do izjemno močnih izbruhov gama žarkov, ki so na Zemlji bili zaznani v letih 1979, 1998 in 2004.<ref name="journal2"/> Najmočnejše sevanje gama žarkov kot posledica destabilizacije magnetarja [[SGR 1806–20]] je doseglo [[Zemlja|Zemljo]] 27. decembra 2004 in je trajalo 380 s. Energija, ki se je sprostila iz omenjenega magnetarja v prvi desetini sekunde, je bila tolikšna, kot jo [[Sonce]] [[izsev]]a v 250.000 letih.<ref>{{cite journal|author= Hurley, K. ''s sod.''|title=An exceptionally bright flare from SGR 1806–20 and the origins of short-duration big gamma-ray bursts|journal=Nature|year=2005|volume=434|pages=1098-1103|doi=10.1038/nature03519}}</ref>
 
 
== Značilnosti ==
O fizični strukturi magnetarjev ni veliko znanega, saj se nobeden znani magnetar ne nahaja blizu Zemlje. V splošnem imajo premer okoli 20 km, vendar so veliko masivnejši od našega Sonca. Gostota magnetarja je namreč tolikšna, da bi delček njegove snovi velikosti naprstnika, (tj. nevtronij,) na Zemlji tehtal več kot 100 milijonov ton.<ref name="Ward" /> Magnetarji se tudi hitro vrtijo, pri čemer večina dopolni en obrat v času ene do desetih sekund.<ref name="sciam_article">Duncan, R.C. (2003). [http://solomon.as.utexas.edu/~duncan/magnetar.html#Epilo "Magnetars, Soft Gamma Repeaters and Very Strong Magnetic Fields"]. Pridobljeno 10.07.2010.</ref> Aktivna življenjska doba magnetarjev je kratka. Njihovo močno magnetno polje razpade že po 10.000 letih, zaradi česar postanejo neaktivni, v skladu s tem pa prenehajo oddajati močne rentgenske žarke. Glede na opaženo število magnetarjev naj bi znašalo število neaktivnih magnetarjev v [[Rimska cesta (galaksija)|naši galaksiji]] okoli 30 milijonov ali več.<ref name="sciam_article"/>
 
=== Magnetno polje ===
Glavna značilnost magnetarjev je izjemno močno [[magnetno polje]], katerega [[gostota magnetnega polja|gostota]] lahko doseže vrednosti nekaj 10 GT, kar je stotisočkrat močnejše od kateregakoli [[magnet]]a na Zemlji<ref>{{citeweb|url=http://www.fzd.de/db/Cms?pNid=1482|title=HLD user program, at Dresden High Magnetic Field Laboratory|accessdate = 04.02.2009}}</ref> in kvadrilijonkat močnejše kot [[Zemljino magnetno polje]], ki znaša od 30-60 mT.<ref>{{citeweb|url=http://www.skyandtelescope.com/news/3310066.html?page=1&c=y|title=»The Brightest Blast«|first=R.|last=Naye|date=18. februar 2005|accessdate=10.07.2010}}</ref> Za magnetarje trenutno velja, da so najbolj namagnetena [[nebesno telo|nebesna telesa]] v do zdaj raziskanem [[Vesolje|Vesolju]].<ref name="journal2">Kouveliotou, Duncan, Thompson; str. 36.</ref><ref>{{citeweb|url=http://science.nasa.gov/newhome/headlines/ast20may98_1.htm|title=»Magnetar discovery solves 19-year-old mystery«|accessdate=10.07.2010}}</ref>
 
[[Neodimijev magnet]] (NdFeB) ima gostoto 1 T in gosto energije 4,0 x 10<sup>5</sup> J/m<sup>3</sup>. Magnetarjevo polje ima gostoto energije okoli 4,0 10<sup>25</sup> J/m<sup>3</sup>. To torej pomeni, da bi bilo tovrstno magnetno polje smrtonosno tudi na razdalji 1.000 km in bi dobesedno raztrgalo [[tkivo|tkiva]] organizma zaradi [[Diamagnetizem|diamagnetizma]] vode. Na polovični razdalji do [[Luna|Lune]] bi magnetno polje uničilo magnetni zapis na [[kreditna kartica|kreditnih karticah]] po vsej Zemlji.<ref>{{citeweb|url=http://www.nasa.gov/vision/universe/watchtheskies/swift_nsu_0205.html|title=»Cosmic Explosion Among the Brightest in Recorded History«|author=Wanjek, C|publisher=''[[NASA]]''|accessdate=10.07.2010}}</ref>