Madžarska revolucija (1956): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 42:
== Besedilo naslovne vrstice ==
V torek, 23. oktobra 1956, je budimpeške ulice preplavilo na desettisoče demonstrantov. Množica študentov, delavcev in izobražencev, ki se jim je pridružilo okrog 800 častnikov madžarske vojske, se je zbrala pred spomenikom generala Josefe Bema ter ob vihtenju zastav krenila po mestu. Množica je prečkala reko Donavo in nadaljevala protest pred madžarskim parlamentom. Do šestih popoldne je štela že več kot 200.000 ljudi, ki so zagreto, a mirno protestirali. Nezadovoljni prebivalci madžarske prestolnice in drugih krajev so zahtevali umik sovjetskih sil iz države, svobodne volitve in svobodo tiska, prenovo gospodarstva, spremembo kmetijske politike in vrnitev odstavljenega Imreta Nagyja.
Medtem ko se je število protestnikov na budimpeških ulicah še povečevalo, je prvi mož partije Ernö Gerö po radiu odločno zavrnil rahljanje vezi s Sovjetsko zvezo. To je demonstrante te razjezilo, zato so ogromni kip Stalina prenesli na Trg herojev. Medtem je bilo poslopje Radia Budimpešta, pred katerim se je tudi zbirala čedalje večja množica protestnikov, močno zastraženo s pripadniki AVH-ja. Kaplja čez rob v napetem položaju je bil vest, da naj bi skupino študentov, ki je želela po radiu predstaviti svoje poglede, ustrelili. Iz zgornjih nadstropij so bili vrženi solzivci, policisti so začeli streljati na množico. Ta se je na napad policije, v katerem je bilo ubitih več ljudi, odzvala nasilno: protestniki so zažigali policijske avtomobile, kradli orožje in se znašali nad številnimi komunističnimi spomeniki.Ponoči so se na več krajih po mestu vneli spopadi med varnostnimi silami in protestniki. Gerö pa se je obrnil na sovjetske čete: ob 2.00 ponoči so na ulice Budimpešte na ukaz sovjetskega obrambnega ministra zapeljali sovjetski tanki. Sovjetski vojaki so zavzeli vsa ključna nadzorna mesta v prestolnici, protestniki pa so se hitro organizirali in se oborožili.
Zaradi izbruha nasilja se je sestal centralni komite madžarske partije in predlagal, naj mesto predsednika vlade znova zasede Imre Nagy. Tako 24. oktobra je Imre Nagy zamenjal dotedanjega predsednika vlade Andrasa Hegedusa in takoj pozval k prekinitvi spopadov in končanju nasilja. Naslednji dan se je nasilje še stopnjevalo: pred poslopjem se je zbrala množica protestnikov, ko so pripadniki AVH-ja začeli streljati nanje. Ker so sovjetski vojaki pomotoma mislili, da streljajo nanje, so začeli streljati na pripadnike državne varnostne policije, temu pa so sledili še streli protestnikov.
Gero in Hegedus sta pobegnila v Sovjetsko zvezo, nadomestila pa sta ju Nagy in Janos Kadar, ki je postal generalni sekretar komunistične stranke. Boji med pripadniki državne varnostne policije in sovjetskimi vojaki na eni strani ter revolucionarji na drugi strani so se le še stopnjevali. Glavni boji so potekali v Budimpešti, medtem ko je bilo drugod po državi precej mirno. 28. oktobra sta strani sklenili premirje in do 30. oktobra se je večina sovjetskih enot umaknila iz prestolnice na podeželje.
Toda Madžari niso bili zadovoljni s temi spremembami. Zahtevali so prekinitev odnosov s Sovjetsko zvezo, izstop iz Varšavskega vojaškega pakta, razglasitev vojaške nevtralnosti in se zavzeli za sodelovanje z zahodom. Ta jim je po radiu Svobodna Evropa obljubljal pomoč, vendar so bile to lažne obljube.
Kljub temu, da je bil Nagy član komunistične stranke, je bil edini voditelj, ki je med ljudmi in Sovjeti užival spoštovanje in pozival k umiritvi dogajanja. 27. oktobra je oblikoval vlado, v kateri so sodelovali tudi nekomunistični ministri, nova državna vlada pa je takoj ukinila AVH in enostrankarski sistem. V naslednjih desetih dneh je vlada izpustila številne politične zapornike, po državi pa so se brez vladnega vpletanja oblikovali številni revolucionarni sveti, ki so prevzemali dolžnosti krajevne vlade. V tovarnah in rudnikih so bili ustanovljeni tudi delavski sveti, ki so ukinili številne nepriljubljene ukrepe, na primer produkcijske norme.
Sovjetsko vodstvo je so kmalu spoznalo, da ne gre le za protistalinistični upor, ampak za radikalne spremembe na Madžarskem, okrepilo je svoje vojaške postojanke v državi in ukazalo radikalen obračun z demonstranti v Budimpešti.
Čeprav se je 28. oktobra sovjetska vojska umaknila iz Budimpešte, je bil to v resnici le predah, ki so ga potrebovali za pripravo dokončnega obračuna z demonstranti. V tem času so silovito napadali novo madžarsko politično vodstvo, ga zmerjali z izdajalci, demonstrantom pa grozili, da bodo z njimi obračunali z vsemi sredstvi. Imre Nagy je odgovoril na te pritiske z razpustitvijo komunistične partije in ustanovitvijo nove madžarske socialistične delavske partije. V njej so prevzeli vodstvo njegovi najožji sodelavci.
Med njimi je bil njegov kasnejši grobar Janos Kadar, član Nagyjeve revolucionarne vlade, je že pred spopadi sovjetske vojske z Madžari, ko je dobil od sovjetske tajne policije obsežno dokumentacijo o njihovi invaziji na Madžarsko, z nekaj sodelavci odpotoval v Moskvo in podprl vse njihove odločitve. Zavezal se je, da bo obračunal s kontrarevolucionarji in vrnil Madžarsko na pravo pot. Po sovjetski intervenciji je najprej preganjal upornike in Nagyja, pozneje pa je vendarle omogočil delno liberalizacijo Madžarske, predvsem podjetništva, poznamo pod imenom golaž socializem.
1. novembra je bil Nagy obveščen o vstopu sovjetskih sil na vzhodu in njihovem premiku proti Budimpešti. Sovjetski ambasador Juri Andropov mu je zagotovil, da vojaki ne bodo zavzeli države, kljub temu da je že vedel nasprotno. Nagy je razglasil izstop Madžarske iz Varšavskega pakta, in se obrnil na generalnega sekretarja ZN-a s prošnjo, da morajo velesile braniti madžarsko nevtralnost. Odgovor Sovjetske zveze na izstop je bil krut. V noči s 3. na 4. november 1956 je sovjetska armada s 100.000 vojaki in velikanskim številom tankov napadla Budimpešto.Nagy je ob 5.20 po radiu nagovoril državljane, in jim sporočil, da so sovjetske sile napadle Budimpešto in zagotovil, da vlada ostaja na svojem mestu. Mesto se ni vdalo zlahka in gavna žarišča odpora so sovjetski tanki razgnali v treh dneh, v delavskih naseljih Budimpešte pa so se upirali do 14. novembra. Po večdnevnih bojih je bil velik del Budimpešte porušen, v bojih je padlo več kot 4.000 upornikov in 600 sovjetskih vojakov. Šele v začetku decembra pa je padlo mesto Salgatari, v njem je bilo ubitih 130 upornikov.
== Besedilo naslovne vrstice ==
| |||