Radioaktivnost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Luckas-bot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: sq:Radioaktivitet
Xqbot (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: be-x-old:Радыяактыўнасьць; kozmetične spremembe
Vrstica 5:
 
== Iznajdba radioaktivnosti ==
[[Radioaktivnost]] je bila prvič odkrita leta [[ 1896]], odkril pa jo je francoski znanstvenik [[Henri Becquerel]], medtem ko je delal na fosforescentnih materialih. Ti materiali svetijo v temi po izpostavljenosti svetlobi zato je mislil, da se svetijo, v katodnih cevi z [[X-žarki]], povezanih z fosforescenco.Materiali so bili zaviti na fotografsko ploščo v črni papir in so dajali različne fosforescentne pojave na njej. Vsi rezultati so bili negativni, dokler ne uporablja [[uran]] soli. Rezultat s temi spojinami je globoko počrnjenje. To sevanje so imenovali [[ Becquerel Rays]].
[[
Radioaktivnost]] je bila prvič odkrita leta[[ 1896]], odkril pa jo je francoski znanstvenik [[Henri Becquerel]], medtem ko je delal na fosforescentnih materialih. Ti materiali svetijo v temi po izpostavljenosti svetlobi zato je mislil, da se svetijo, v katodnih cevi z [[X-žarki]], povezanih z fosforescenco.Materiali so bili zaviti na fotografsko ploščo v črni papir in so dajali različne fosforescentne pojave na njej. Vsi rezultati so bili negativni, dokler ne uporablja [[uran]] soli. Rezultat s temi spojinami je globoko počrnjenje. To sevanje so imenovali[[ Becquerel Rays]].
 
Kmalu je postalo jasno, da pocrnjenje tablice ni imelo imel nič opraviti s fosforescenco, saj je plošča počrnila tudi ko je bila je v temi. Ne-fosforescentne soli urana in kovinskega urana so tudi počrnili ploščo. Očitno je bila neka oblika sevanja, ki gre lahko skozi papir, ki je povzročal plošči, da postane črna.
Vrstica 20 ⟶ 19:
Genetski učinki sevanja, vključno z učinki za tveganje raka, so bili priznani precej kasneje. Leta 1927je Hermann Joseph Muller objavil raziskave ki so kazali na telesne genetske učinke zato je bil leta 1946 tudi nagrajen z Nobelovo nagrado za svoje ugotovitve.
 
Biološki učinki sevanja so bili znani, mnogi zdravniki in družbe so začele trženje radioaktivnih snovi, kot je medicina patent oziroma rentgen. Marie Curie je svarila pred to vrsto zdravljenja, da učinki sevanja na človeško telo še niso dobro razumljeni (Marie Curie kasneje je umrla domnevno, zaradi svojega dela z radijem, kasneje pa so preizkusi njenih kosti pokazali, da je imela nizko količino radija. Bolj verjeten vzrok je bila njena izpostavljenost nezaščiteni cevi X-žarkov.
 
== Radioaktivni razpad ==
 
Za vrste radioaktivnega razpada, je bilo ugotovljeno, da bi lahko električno ali magnetno polje, po delih razdelili v tri tipe nosilcev. Zaradi pomanjkanja boljših izrazov, so bili žarki razdeljeni po grškem abecednem redu [[alfa]], [[beta]] in [[gama]], ki se uporabljajo še danes. Čeprav je bil alfa razpad opažen le pri težjih elementih (atomsko število 52, telurja, in več), so bili drugi dve vrsti razpada videti v vseh elementih.Pri analizi narave upadanja, je bilo razvidno iz smeri elektromagnetnih sil, ki alfa žarkom določa pozitivni naboj, beta žarkom, negativen naboj, in gama žarki pa so bili nevtralni. Od velikosti deformacije, je bilo jasno, da so bile alfa delci veliko bolj množični pri razkroju kot beta delci,kateri so se pokazali kot jedra helija. Drugi poskusi so pokazali, podobnost med sevanjem beta in katodnimi žarki,katera oba povzročata visoko energetsko elektromagnetno sevanje.Čeprav so alfa, beta, gama razredi najpogostejši, so bile druge vrste razkroja s časom tudi odkriti. Kmalu po odkritju nevtronov leta 1932, je [[Enrico Fermi]] odkril, da so nekatere redke reakcije razpada donos [[nevtron]]ov kot razpad delcev. Izolirani [[proton]]i pa so bili tudi opaženi v nekaterih elementih.
 
== Čas razpadanja ==
 
Razpad nestabilnih jedr je povsem naključnen pojav zato je nemogoče napovedati, kdaj bo atom v upadanju.Vendar pa je enako verjetno, da se upadanja v dogajajo vsakem trenutku. Zato je glede vzorec radioaktivnih izotopov, število upadanja-dN pričakovati v majhenem intervalu dt časa. Če je N število [[atom]]ov, potem je verjetnost razpadanja (-dN / N) sorazmerna z dt.<br /><math> \left(-\frac{dN}{N} \right) = \lambda \cdot dt.</math><br /><math>t_{1/2} = \frac{\ln 2}{\lambda} = \tau \ln 2. </math><br /><br />Posebna radioaktivna upadanja na različnih stopnjah,imajo svojsko konstanto upadanja (λ). Negativni predznak označuje, da se N zmanjšuje z vsakim upadanjem. Rešitev tega prvega reda diferencialne enačbe je naslednja funkcija:<br /><br /><math>N(t) = N_0\,e^{-{\lambda}t} = N_0\,e^{-t/ \tau} = N_0\,2^{-t/t_{1/2}}. \,\!</math><br /><br />Primer ko je N0 vrednost N v času nič (t = 0). Druga [[enačba]] priznava, da je razlika konstanta upadanja λ na enoto časa 1/t, je zato lahko zastopana tudi kot 1 / τ, kjer je τ čas tega procesa. Ta lastnost se imenuje časovna konstanta procesa. V radioaktivnem [[razpad]]u, ta proces časovne konstante pomeni tudi povprečno življenjska doba do propada atomov.<br /><br /><math>\tau = \frac{1}{\lambda}.</math><br /><br />
 
Prejšnja eksponentna funkcija na splošno predstavlja rezultat [[eksponentnega razpada]]. To pa je le tudi le približna rešitev. Prvič, eksponentna funkcija je stalno prisotna, vendar fizično N atomov razpada lahko izvede le nenegativna vrednost celega števila. Drugič, ker opisuje naključni proces, to je statistično res.V večini primerov je N vrednost zelo velika, podobna avogadrovemu številu, zato je dobljena funkcija le približek.
 
== Sreminjanje stopnje upadanja ==
 
Številni poskusi so pokazali, da na stopnjo upadanja naravno prisotnih radioaktivnih izotopov , ne vplivajo zunanji pogoji, kot so temperatura, tlak, kemično okolje in električna, magnetna ali gravitacijskega polja. Primerjava laboratorijskih poskusov v zadnjem stoletju, študije naravnega jedrskega reaktorja Oklo, in astrofizikalnih svetilnosti razpadlih oddaljenih supernov,ki se je pojavili že davno, močno kažejo, da so bile stopnje upadanja konstantne (vsaj v omejitvah malih eksperimentalnih napak) v odvisnosti od časa, kot tudi.<br /><br />Po drugi strani pa nekateri zadnji rezultati pa kažejo na možnost, da bi stopnje upadanja so zelo šibko odvisnost (0,1% ali manj) na v okoljskih dejavnikih. Predlagano je bilo, da se meritve stopnje upadanja silicija-32, mangana-54 in radija-226 pojavijo malih merilna nihanja (približno 0,1%), na katere ne vplivatudi učinek sonca in razdalja od njega.Vendar pa so bili pri meritvah meritvah
zelo dovzetni za sistematične napake-Izjema je upadanje na način znani kot zajetje elektronov z majhno število izotopov. Kemijske vezi lahko vplivajo na stopnjo zajetja elektronov v manjši meri (na splošno manj kot 1%) glede na bližino elektronov v jedru.
 
Vrstica 70 ⟶ 69:
6. ^ E. B. Norman et al., Evidence against correlations between nuclear decay rates and Earth–Sun distance, Astroparticle Physics Volume 31, Issue 2, March 2009, Pages 135-137, available online at University of California, Berkeley
7. ^ B.Wang et al., Euro. Phys. J. A 28, 375-377 (2006) Change of the 7Be electron capture half-life in metallic environments
 
 
 
 
[[Kategorija:Jedro in osnovni delci]]
Vrstica 82 ⟶ 78:
[[ast:Radiactividá]]
[[az:Radioaktivlik]]
[[be-x-old:РадыеактыўнасьцьРадыяактыўнасьць]]
[[bg:Радиоактивност]]
[[bn:তেজস্ক্রিয়তা]]