[[Slika:Secession_Vienna_June_2006_017.jpg|thumb|300px|Secesijska zgradba na Dunaju, [[Joseph Maria Olbrich]], zgrajena [[1897]]]]
V [[zgodovina umetnosti|zgodovini umetnosti]] je '''secesijaSecesíja''' ([[latinščina|lat.latinsko]] secessio -''secessioodstop'') =je odstop)v [[zgodovina umetnosti|zgodovini umetnosti]] gibanje mladih [[slikar]]jev in [[arhitekt]]ov, ki so se v zadnjih letih [[19. stoletje|devetnajstega19. stoletja]] odcepili od tradicionalnih [[umetnost|umetniških]] [[slog]]ov.
==Začetniki gibanja==
Izraz ''secesija'' je v prvih letih [[20. stoletje|dvajsetega20. stoletja]] uporabil neki Hans Ulrich Simon, ki sicer ni dosegel večjega priznanja javnosti, a njegova definicija novega gibanja se je takoj oprijela in ustalila. Kot je Simon pravilno ugotovil, se je odmik od [[klasika|klasične]] umetnosti najprej pojavil v [[Pariz]]u in se nato kmalu razširil po vsej [[Evropa|Evropi]]. V [[Francija|Franciji]] so se že vse devetnajsto stoletje nekateri [[umetnik]]i upirali uradnim akademskim smernicam, kar je leta [[1890]] privedlo do prenovitve društva [[Société Nationale des Beaux-Arts]], ki je poslej zagovarjalo bolj liberalna stališča. Ta popolna modernizacija akademskega društva se smatra za prvo dejansko secesijo, ki pa v umetniškem pogledu ni ustvarila večjih mojstrov.
Bolj pomembne so [[Nemci|nemške]] veje tega gibanja, in sicer [[münchenska secesija]], [[berlinska secesija]] in [[dunajska secesija]]. Prvi, ki so se ločili od stroge korporacije akademskih umetnikov, so bili [[münchen]]ski slikarji, ki so se že leta [[1892]] odločili za prenovitev tradicionalnih stilov in uvedbo novih načinov izražanja. Po njihovem zgledu sta kmalu predlagali nove umetniške sloge še skupini iz [[Dunaj]]a ([[1897]]) in [[Berlin]]a ([[1899]]). Dunajčani so bili daleč najbolj talentirani umetniki in zato so kmalu postali glavni nosilci novih idej. Danes beseda secesija navadno označuje le dunajsko skupino.
