Protesti v Poznanju (1956): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 39:
== Protest ==
Upor se je začel dokaj nedolžno. Težke delovne razmere in številne nepravilnosti v tovarni Zispo v Poznanju so prisilile delavce, da pošljejo 17-člansko delegacijo – to je bilo 26. junija 1956 – v glavno mesto ter zahtevajo od vlade in sindikalnega vodstva, da uredi razmere v Zispu. Pristojni so jim obljubili, da bodo izpolnili njihove zahteve, vendar je minister to preklical, še preden se je delegacija vrnila v [[Poznanj]].
Že naslednji dan so delavci zavzeli tovarno in ustanovili delavski svet. Sledili so jim tudi v drugih podjetjih. Nato pa so se začeli zbirati pred administrativnim središčem mesta. Hitro so ga obkolile močne policijske enote, da bi razjarjenim delavcem preprečile vstop v poslopje. V treh urah se je na demonstracijah zbralo več kot 100.000 ljudi. Delavcem so se pridružili tudi študenti, nekateri pa so prišli kar z družino.
Od mestne oblasti so zahtevali, da organizira pogovor s predsednikom vlade in predstavniki partije, ter poslali k županu svojo delegacijo. Ker se je razširil glas, da so delegacijo zaprli, so demonstranti vdrli v zapor, kjer je bilo tudi skladišče orožje, se oborožili ter nato razorožili policijske in vojaške patrulje, ki naj bi zagotavljale red v mestu. Demonstranti so celo vzeli vojski 16 tankov.
V Poznanj je prihitel obrambni minister[[ Stanislav Poplavski]] in ukazal oklepnemu korpusu vojske, naj se prebije v mesto. Dobršen del demonstrantov se je takoj spremenil v mestne gverilce in pričakal vojsko s streljanjem. Boji so trajali od šestih zvečer do četrte ure zjutraj. Vojska je zajela 800 demonstrantov, vodstvo demonstracij in večina delavcev pa sta se zabarikadirala v tovarni Zispo, središču upora.
Oblast je potrebovala kar nekaj dni, da je razorožila upornike. Ti so se potem skrivali po mestu. Poljska oblast je sama zlomila odpor, saj bi intervencija sovjetske armade Poljake zagotovo še bolj razjarila in pustila zelo hude posledice. Seveda to dogajanje ni imelo le sindikalnega značaja, saj so se v ospredju demonstracij hitro znašle tudi zahteve po večji svobodi in odhodu Rusov iz Poljske.
[[Rusi]] so bili glede dogajanja v Poljski previdni, kajti zavedali so se, da sta ta država in njen narod preobčutljiva, da bi si lahko privoščili vojaško intervencijo. Upor je zlomilo poljsko vodstvo samo. Enako se je zgodilo dve desetletji pozneje, ko je general [[Jaruzelski]] z vojaškim udarom preprečil sovjetsko intervencijo zaradi vsesplošne stavke, ki jo je organiziral sindikat [[Solidarnost]].
| |||