Svobodna država Kongo: Razlika med redakcijama

|date_start = [[2. maj]] 1885

|date_end = [[15. november]] 1908

Leopold II. je za območje Kongove kotline - belgijske nove kolonije - predlagal, da bi postalo območje proste trgovine, katera bi potekala pod njegovim vodstvom. Ostale evropske velesile so podprle njegov predlog in začelo se je razdeljevanje ozemlja Afrike. Ker je kralj finančno pomagal pri odpravah v Afriko, je leta [[1885]] dobil v kolonialno posest Svobodno deželo Kongo (danes DR Kongo; prej Zair).<ref name=NIE>''New International Encyclopedia''</ref> Zaradi nečloveškega izživljanja nad črnskim prebivalstvom (ocene med 8-10 milijoni mrtvih),<ref>(15. maj 1920). ''Bulletin Officiel du Congo Belge'', let. 13, št. 5, str. 657-662. {{ikona fr}}</ref><ref>Isidore Ndaywel è Nziem. (1998). ''Histoire générale du Congo: de l'héritage ancien à la République Démocratique''. Paris: Duculot, str. 344. {{ikona fr}}</ref> so kolonijo leta [[1908]] iz rok kralja predali državi in jo preimenovali v [[Belgijski Kongo]].

Večkrat je potoval v [[Sevilla|Sevillo]] in tam več mesecev pregledoval pristaniške arhive in računal, kolikšen dobiček imajo [[Španci]] od svojih čezmorskih kolonij. Podobno je storil leta [[1864]], ko je obiskal britanske [[kolonija|kolonije]] v [[Indija|Indiji]], na [[Cejlon]]u in v [[Burma|Burmi]], še najbolj pa ga je jezilo spoznanje, da soseda [[Nizozemska]] kljub majhnosti uspešno upravlja s [[Nizozemska vzhodna Indija|kolonijami v vzhodnoindijskem otočju]]. Kolonije si je želel zaradi dvojega: bogastva in moči. Predvsem pomanjkanje slednje pa ga je močno jezilo s, kajti prav takrat je v skladu s splošnim evropskim trendom začel izgubljati avtoriteto na račun parlamenta.

Pomembnost omenjene reke je odkril [[Henry Stanley]], koki jo je med iskanjem Livingstona kot prvi Evropejec preplul v celoti. Na poti je spoznal, da je veletok zelo miren, razen v zadnjem delu, kjer se nahajajo številni celinski [[katarakt (geografija)|katarakti]], ki bi jih morali obiti s cestno ali železniško povezavo. Del reke je nad ekvatorjem, del pa pod njim, kar pomeni, da medtem ko ima zgornji del reke sušno obdobje, v spodnjem delu vlada deževno in nasprotno. Zato je tok reke v nasprotju z drugimi tropskimi rekami relativno enak vse leto. Kot taka se mu je zdela nadvse primerna za plovbo, zato ne preseneča, da je v svoj dnevnik zapisal: ''»Nekoč bo ta reka postala osrednja prometna žila v zahodni centralni Afriki za trgovanje z njenim velikanskim zaledjem.«''<ref name=mclynn>McLynn, Stanley: dark genius of African exploration, 2004.</ref> Stanley je tudi ugotovil, da ob reki ni plemenskega kraljestva, ki bi ogrozilo raziskovalce.

Očitno je njen gospodarski pomen prvi odkril belgijski kralj. Ta je v Stanleyju prepoznal ne le velikega poznavalca tega območja, temveč tudi posrednika, s pomočjo katerega bi se lahko prišel do kolonije. Popolnoma se je zavedal, da mu bosta domača in mednarodna javnost nasprotovali, če bo na območje reke Kongo preprosto poslal najemniško vojsko ter ustanovil kolonijo. Raje se je odločil za bolj prikrito delovanje, tako da namesto njega opravi umazano delo Stanley: ta naj bi na črno celino odpotoval kot raziskovalec Mednarodnega afriškega združenja, kar ne bi nikogar motilo, namesto da bi raziskoval, pa bi tam postavil osnovno infrastrukturo za izkoriščanje naravnih bogastev. Leopold je najbolj računal na [[slonovina|slonovino]], ki je bila v devetnajstem stoletju uporabna kot danes [[plastika]], uporabljali pa so jo tako rekoč za vse: ročaje, biljardne[[biljard]]ne krogle, glavnike, klavirske[[klavir]]ske tipke, šahovske[[šah]]ovske figure, razpela, [[broška|broške]], kipe ...

Stanley je zavrnil kar nekaj Leopoldovih prošenj, nato pa ga le-ta prepričal z argumentom, da bo pač poslal nekoga drugega, če on ne želi. Stanley, ki se ni branil denarja in slave, je leta [[1878]], pet mesecev po tem, ko se je bil vrnil iz Afrike, vendarle privolil. Podpisal je petletno pogodbo, po kateri bi za leto, prebito v Evropi, prejel petindvajset tisoč frankov[[frank]]ov, za leto v Afriki pa petdeset tisoč frankov (približno 250 tisoč današnjih dolarjev). Seveda je celotno akcijo vodil in financiral Leopold II.<ref name=mclynn>McLynn, Stanley: dark genius of African exploration, 2004.</ref>

Pogodba je določala, da bo Stanley najprej v iztoku reke zgradil bazo, na območjih brzic pa cesto, po kateri bodo nosači prenašali razstavljene dele [[parnik]]ov do naslednjega plovnega rečnega odseka. Stanley je moral za vnaprejšnje izplačilo obljubljene vsote podpisati vrsto pogodb, zanimivo pri tem pa je, da ni povsem jasno vedel, za koga dela: za kralja, za Leopoldovo Mednarodno afriško združenje ali za novi skrivnostni Komite za študije zgornjega Konga. Kakorkoli, z denarjem v žepu se ni več obremenjeval z njegovim izvorom, temveč je z izplutjem iz pristanišča februarja [[1879]] začel uresničevati pogodbo.

Videč, da delo poteka nemoteno, si je kralj Leopold II. želel čim več Konga in to čim prej. Njegova pisma Stanleyju jasno kažejo njegovo lakoto po novih ozemljih: »''Nujno morate zaseči čim več zemlje in jo nemudoma podvreči vrhovnemu gospostvu. Niti minute ne smete izgubiti!«''<ref>McLynn, Stanley: dark genius of African exploration, 2004.<name=mclynn/ref>

Leopoldovi sodelavci v Afriki so izkoriščali lahkovernost domorodcev, velikokrat pa tudi nevednost. Tako sta poglavarja plemen Ngombi in Mafela, [[1. april]]a [[1884]] podpisala: ''»V zameno za »… kos obleke, ki jo bo vsak od podpisanih poglavarjev prejel vsak mesec, soglašata s prenosom svojega ozemlja v lastništvo Mednarodnega afriškega združenja … Soglašata tudi, da bodo člani plemena vedno in kjerkoli na svojem območju kot delovna sila brezplačno pomagali Združenju ...«''<ref>McLynn, Stanley: dark genius of African exploration, 2004.<name=mclynn/ref>

Da bi kralj upravičil koloniziranje Konga, je najel veliko število lobistov po vsem svetu., Medmed drugim tudi ameriškega generala [[Henry Shalton Sanford|Henryja Shaltona Sanforda]], ki si je v vojaški in politični karieri stkal v visokih krogih vezi v vse smeri. Med drugimSlednji se je dobro razumel z Leopoldom II., zato ga je ta najel za [[lobist]]a, da v [[Kongres Združenih držav Amerike|ameriškem kongresu]] doseže priznanje kraljeve pravice do Konga.

Konec novembra [[1883]] se je Sanford podalodpravil v [[Washington]] in v [[Bela hiša|Beli hiši]] ga je sprejel predsednik [[Chester Alan Arthur|Arthur]]. Sanford mu je zatrdil, da Leopold v Afriki opravlja humanitarno delo, s katerim preprečuje, da bi arabski trgovci s [[sužnji]] na tem območju ugrabljali domorodce in jih prodajali za sužnje. »''Bogato in gosto poseljeno kotlino Kongo raziskuje Mednarodno afriško združenje, s predsednikom Leopoldom II. na čelu. Na tem območju so postavili baze, ki ponujajo svobodno trgovanje in preprečujejo trgovino s sužnji. Nameni združbe so izključno človekoljubni in ne namerava na tem območju vzpostavljati tuje oblasti'',<ref>^ Hochschild, Adam. “KingKing Leopold’s Ghost,” p1999, str. 77. Mariner Books, 1999</ref> je pojasnjeval Sanford.

Leopold je prestolnico svoje kolonije postavil v pristanišču [[Boma]], streljaj od obale [[Atlantik]]a. Leta [[1890]], je bila prestolnica že povezana z zaledjem z ozkotirno železnico. V mestu so bili zidani objekti in v njih nastanjeni najvišji kraljevi uradniki, najopaznejša pa je bila [[palača]] generalnega guvernerja. Kljub temu njegova moč le ni bila tako velika, kot se je zdelo, saj so vsa povelja h guvernerju prihajala neposredno iz Evrope – od kralja Leopolda II. Tudi na najnižji ravni so imeli oblast belci, za katere je kralj pripravil bogato zbirko medalj.

Glavna surovina, ki jo je Leopold izvažal iz Konga, je bila slonovina. Belci in njihovi afriški pomočniki so prečesali veliko območje z velikimi lovskimi odpravami ali pa okle na pol zastonj kupovali od domočinov. Ti so [[slon]]e pobijali že stoletja, toda po novem je bil to le še privilegij belcev. Leta [[1890]] je bilo v Kongu že na stotine trgovskih postojank, vseki so spominjale na mešanico vojaških baz in skladišč za slonovino.

Bela oblast je sprva največ domačinov vpletla v svoj sistem tako, da so opravljali delo nosačev, saj so te na zelo težko prehodnem terenu nenehno potrebovali. Na desettisoče so jih potrebovali in jim namenjali majhno plačilo, ponekod le hrano. Največkrat je bilo njihovo delo demontaža parnika, nakar so njegove dele po kopnem prenesli onkraj slapu in tam plovilo ponovno sestavili.<ref>Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999, str. 161–162, 229–230.</ref>

Nespoštovanje ukazov so kaznovali s ''chicotte'' – bičem iz narezane posušene kože [[Veliki povodni konj|podvodnega konja]], s katerim so udrihali po kaznjenčevi goli zadnji plati. Udarci so puščali trajne brazgotine, po petindvajsetih udarcih je kaznjenec običajno padel v nezavest. Sto ali več udarcev, kar ni bila neobičajna kazen, je bilo največkrat usodnih. Za kolonizatorje so bili domorodci nižja bitja; lena, necivilizirana, le malenkost boljša od [[živali]]. V resnici so jih največkrat pripravili do dela kot živali: s pretepanjem. Takšen teror je bil v celotni koloniji nekaj običajnega. Vsakršen upor bi pomenil upiranje sistemu, kar bi pomenilo odpoved napredovanju, višji plači in odlikovanjem.

Okvir temu terorju je dajala najemniška vojska, zametke katere je Leopold postavil že med Stanleyjevim mandatom v Afriki (1879–1884). Leta [[1888]] jo je preimenoval v [[Force Publique]] in v naslednjih letih je z devetnajst tisoč možmi zrasla v najmočnejšo vojsko centralne Afrike. Vodilna mesta so bila rezervirana zgolj za belce, večinoma Belgijce, medtem ko so temnopolti smeli opravljati le osnovni vojaški poklic.

Enega takšnih zločinov je opisal, Američan Edgar Canisius, ko se je po naključju mudil v Kongu. Za zanj mu je povedala domačinka Ilanga. Opisala mu je, da so vaščani mirno delali na polju, ko je pritekel domačin in vpil, da se približujejo belci. Poglavar je sklical domačine in jim svetoval, naj doma poberejo hrano in jo prinesejo na prosto. To so tudi storili. Ponudili so jo belim prišlekom, ki so jo zaužili in odšli. Že naslednje jutro se je bela horda vrnila. ''»Pritekli so v koče in zvlekli moške ter ženske na plano,«''<ref name=hochschild>Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.</ref> je pripovedovala Ilanga.

Rok si z otroško krvjo niso mazali le [[častnik]]i in vojaki, marveč posredno tudi [[kralj]] v [[Bruselj|Bruslju]]. »Vzpostaviti moramo vsaj tri otroške kolonije,«<ref name=hochschild/> je [[27. april]]aaprila [[1890]] pisal Leopold guvernerju v Kongu. ''»Tako si bomo zagotovili bodoče vojake. Zato moramo zgraditi tri velike vojašnice, ki bodo imele prostor za 1500 otrok.« ''<ref name=hochschild/> Šest mesecev po Leopoldovem pisanju so vodje okrožij že imeli v rokah dekret, naj na terenu zberejo čim več otrok. Nabirali so jih z nasilnim odvzemom staršem ali s streljanjem teh. Z leti so ustanovili še več otroških kolonij.

[[ImageSlika:George W. Williams from History of Negro Troops.jpg|thumb|George W. Williams]]

Leta [[1889]] je v Kongo pripotoval temnopolti Američan [[George Washington Williams]]<ref name=hochschild>Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.</ref>, da bi zbral gradivo za svojo novo knjigo, s katero bi temnopolte Američane privabil v Afriko. Začetno navdušenje nad Leopoldovo znanstveno in človekoljubno misijo se mu je na popotovanju po reki [[Kongo]] kmalu razblinilo. Med prvimi je doumel dvoličnost kralja in razsežnost terorja. Na poti po reki ni naletel na prijazne in romantične vasice, o katerih je v člankih pisal Stanley, temveč, kot je kasneje zapisal, na ''»Sibirijo afriškega kontinenta«''.<ref name=historycommons>[http://www.historycommons.org/entity.jsp?entity=george_washington_williams_1 "George Washington Williams"]. [http://www.historycommons.org/ ''History Commons'']. Pridobljeno 21.06.2010.</ref>

Zato je kralju [[18. julij]]a [[1890]] napisal pisal odprto pismo in mu razložil, da je po obisku Konga popolnoma razočaran in obupan, ter navedel vrsto razlogov za to. Kasneje so jih objavili nekateri evropski mediji. Njegovo pismo je prvi dokument z obtožbo Leopoldovega režima. George je Stanleyju in njegovim belim pomočnikom očital, da so z zvijačami prelisičili domorodce, da so verjeli v njihove nadnaravne moči.

Williams je postavil na laž tudi Leopoldovo hvalisanje, da je v koloniji postavil javne službe in servise, na primer bolnišnice in šole.: »''»Ni ne šol ne bolnišnic niti noben od belih oblastnikov ne zna afriškega jezika.«''<ref name=historycommons/> Nadalje je obtožil bele uradnike, da ugrabljajo temnopolte ženske in dekleta za svoje priležnice.: ''»Beli uradniki streljajo domačine: včasih zato, da bi ujeli njihove žene ali preživele prisilili k suženjskemu delu, včasih zgolj za šport.«''<ref name=historycommons/> Na koncu je Leopoldu očital še trgovanje s sužnji: ''»… saj vsakemu tukajšnjemu belemu uradniku, ki prisili domačina k vstopu v vojaško službo, plačate tri funte.«''<ref name=historycommons/>

Toda Williamsovo pisanje ni naletelo na kak odmeven odziv. Predstavniki vlad so Leopoldu sicer zastavili nekaj neljubih vprašanj, a kralj se ni zmedel. Naročil je več časopisnih člankov in v njih so se razpisali o Georgeu kot o ''»neuravnovešenem zamorcu«'' ter mu kot Američanu očitali, naj bo raje tiho, saj tudi [[ZDA]] niso za zgled pri obravnavanju [[Indijanci|Indijancev]].

Williamsova bitka ni trajala dolgo: naslednje leto [[1891]], je umrl za posledicami [[Tuberkuloza|tuberkuloze]], njegovo smrt pa je belgijski časopis Le Mouvement Geographique pospremil z zadovoljstvom,

Dobički so bili bajni. Leta [[1897]], na primer, je britansko-belgijsko trgovsko podjetje [[A.B.I.R.]], ki si je pri Leopoldu izposlovalo koncesijo, plačalo za kilogram kavčuka v Kongu 1,35 franka in ga v [[Antwerpen|Antwerpnu]] prodalo za 10 frankov – torej je ustvarilo skoraj 700-odstotni dobiček.<ref>Gondola, D. (2002). ''THeThe History of Congo''. Greenwood.</ref>

[[File:ABIR profit graph.JPG|thumb|250px|Dobički podjetja A.B.I.R med letoma [[1892]]–[[1903]]1892–1903]]

Da so jo dobili, so preprosto zajeli moške in jih prisilili, da so nabirali lepljivo maso. Ko je v okolici vasi zmanjkalo rastlin, so morali oditi globlje v džunglo, dokler niso potrebovali že dan ali dva, da so sploh prišli do kavčukovcev. Delo je bilo zelo naporno: nabiralec je moral tekočo maso posušiti, da je koagulirala, kar je običajno storil tako, da si jo je nanesel na roke in telo. Strjeno maso je nato trgal s telesa in pri tem trpel bolečine.

Kako so belci nabirali domorodce za tovrstno kovanje dobička, zgovorno pričapripoveduje zgodba, ki jo je povedal britanski [[konzul]] leta [[1899]]. Navadno so v vas prispeli beli vojaki in najprej zasegli živino, perutnino ter pridelek v kaščah, nato pa še žene. Te so obdržali za talke, dokler k njim ni prišel plemenski poglavar z dogovorjeno količino nabranega kavčuka. Šele nato so žene izpustili, dobičkonosno prakso pa ponovili v naslednjih vaseh.<ref name=harms/>

Sčasoma so moškim določili kvote ali normo, ki so jo morali doseči, in to je bila za domorodce nemalokrat celodnevna zaposlitev. Ko so bili divji kavčukovci že povsem izropani, so jih domačini v silnem strahu pred belci posekali in iz vsake vejice iztiskali kapljice lepljivega soka. Oblast je takšno početje nemudoma prepovedala in zagrozila z bičanjem, a bičala je tudi tiste, ki ji niso prinesli dovolj [[kavčuk]]akavčuka. V nabiranje so prisilili nepredstavljivo veliko mož: samo za družbo A.B.I.R. se je leta [[1906]] trudilo 47 tisoč črnih delavcev.

Potreba po vedno večjih količinah [[kavčuk]]akavčuka je narekovala gradnjo ozkotirne železnice od mesta [[Matadi]] do Stanleyjevega bazena, s katero bi dokončno zaobšli brzice oziroma [[slap]]ove.

Na 360 kilometrski trasi je delalo 60 tisoč delavcev in za mnoge izmed njih je bila železnica zadnje, kar so videli v življenju. Zaradi nevzdržnih delovnih razmer, bolezni in neugodne klime se je ta razmeroma kratki odsek železnice zapisal v zgodovino kot eden najbolj krvavih. Možje so bili žrtve nesreč, [[griža|griže]], [[črne koze|črnih koz]], [[avitaminoza|avitaminoze]] in [[mlarijamalarija|malarije]]. Po najmilejših izračunih naj bi gradnja železnice v prvih dveh letih terjala življenje 132 belcev in 1800 temnopoltih delavcev. Na kratko: v osmih letih gradnje je umrlo približno 15 tisoč ljudi.

[[ImageSlika:E.D. Morel.jpg|left|thumb|250px|Edmund Morel ]]

Po nekaj tednih bivanja v Antwerpnu in pozornega spremljanja tovora na ladjah je opazil neskladje med svojo statistiko in tisto, ki jo je v javnosti objavil Etat Independant du Congo. Še posebej ga je šokiralo troje. Najprej velike količine orožja, ki so potovale v Kongo. ''»Le za kaj ga potrebujejo?«'', se je spraševal. Nadalje je ugotovil, da si nekdo prisvaja bajne dobičke. ''»Bilance kolonije kažejo izredno nizke stroške pridelave kavčuka in slonovine. Obojega pripeljejo v Antwerpen velikanske količine, kdo torej pobere dobiček?«'',<ref>Rummel, R. J. Rummel(2003). [http://www.hawaii.edu/powerkills/COMM.7.1.03.HTM "Exemplifying the Horror of European Colonization: Leopold's Congo"].</ref> mu ni bilo jasno. In tretjič, ladje so odplule nazaj v Kongo prazne, kar je kazalo na izkoriščanje temnopolte delovne sile. ''»Ladje so prazne, kar je skregano z logiko,«'' je razmišljal Morel.<ref name="red rubber">Vangroenweghe, D. (2004). ''Rood Rubber - Leopold II en zijn Congo''. ISBN 9056175564</ref>

Morel je to spremenil. Najprej je s svojimi ugotovitvami seznanil nadrejenga, a mu je ta svetoval, naj bo tiho, sicer jim bo Leopold razveljavil pogodbo. Da bi ga utišali, so mu ponudili povišico in delovno mesto v neki drugi državi, vendar ju je Morel odklonil. Leta [[1901]] je dal odpoved in se odločil, da se bo posvetil pisanju ter razkrinkal in uničil barbarsko ravnanje bele oblasti v Kongu. Napisal je na desetine člankov in v njih obsodil Leopoldov režim, vendar mu je urednik časnika, kjer je bil zaposlen, kmalu rekel, naj svoje pisanje omili. Morel se s tem ni strinjal in je začel izdajati svoj tedenski časopis [[The West African Mail]].<ref name="red rubber"/>

Neprecenljiv vir informacij so bili tudi misijonarji, ki so se nenehno srečevali z grozodejstvi. Po treh letih pisanja, predavanj in lobiranja pri politikih je trud obrodil prve sadove. Maja [[1903]] se je v spodnjem domu britanskega parlamenta razvila živahna debata in njen rezultat je bila resolucija z opozorilom, da je ''»domačine v Kongu treba obravnavati humano«''.<ref>British Parliamentary Papers, 1904, LXII, Cd. 1933].</ref>.

Britansko zunanje ministrstvo je nato poslalo svojemu konzulu v Kongu telegram, naj poroča o razmerah v koloniji. Konzul je bil Irec [[Roger Casement]], ki je v Afriki bival že dve desetletji. Najel je majhen [[parnik]] z manjšo ekipo in zaplul po reki navzgor. Kapitan ga je popeljal tudi v skrite, stranske rečne pritoke, in tam je uzrl pravo plat kraljevega režima. Prešteval je domorodce, ki so jih v postojankah zapirali za talce, ker jim niso dostavili želene količine kavčuka, se pogovarjal z misijonarji in obiskal več pohabljenih sirot.

Konec leta [[1903]] je odplul v [[UK|Veliko Britanijo]], da pripravi dokončno poročilo. V njem je našteval grozodejstva in odsekane ude, prvi je omenjal, da beli možje domorodcem sekajo [[penis]]e. Vodstvo ladijske družbe Elder Dempster je večkrat trkalo na vrata pisarne zunanjega ministrstva, da bi nekoliko omilili poročilo, na srečo neuspešno. Kljub vsemu se zunanje ministrstvo ni pokazalo v najboljši luči, saj so bile v poročilu, izdanem v začetku leta [[1904]], namesto imen le inicialke. Ceasment je bil besen in je nemudoma napisal osemnajst strani dolgo pritožbo ter zagrozil z odstopom.<ref>Hochschild, str. 226–232.</ref>

Na srečo je našel somišljenika v Morelu. Prepričal ga je, da ustanovita organizacijo, ki si bo prizadevala za pravico v Kongu. Ustanovila sta [[Združenje za reforme v Kongu]], Ceasementpri mučemer je pomagalMorel zje velikoprevzel donacijovodenje, MorelCeasement pa mu je prevzelpomagal vodenjez veliko donacijo denarja. V svoje vrste sta pritegnila širok krog ljudi: duhovnike, podjetnike, člane parlamenta, ugledne posameznike, zato ne preseneča, da sta na svojem prvem javnem srečanju pritegnila pozornost tisočih obiskovalcev. S članki in fotografijami požganih vasi ter domorodcev z odsekanimi dlanmi sta zalagala večino večjih svetovnih časopisov.

Na svojo stran sta pridobila tudi pisatelja [[Arthur Conan Doyle|Arthurja Conana Doyla]]. Slednji je postal Morelov pomembni člen pri osveščanju ljudi o grozodejstvih Leopoldovega režima v Kongu. Poleg tega da je imel izjemen besedni zaklad, je bil znana osebnost, zato ne preseneča, da ga je hodilo poslušat naveč tisočetisoč ljudi: v [[Edinburg]]u jima je prisluhnilo 28002.800 ljudi, v [[Plymouth]]u 30003.000 in v [[Liverpool]]u 50005.000. Doyle je izdal celo knjigo ''The Crime of the Congo''. V prvem tednu po izidu so je prodali 25 tisoč izvodov, kasneje pa prevedli v več jezikov. Počasi se je zganila tudi svetovna javnost. K mobilizaciji svetovne javnosti so veliko prispevale tudi fotografije pohabljenih Afričanov z odrezanimi desnimi dlanmi, ki jim je nekako uspelo preživeti pokole.

Raziskave so pokazale, da sta urednika [[Times]]a v [[London]]u in nemškega Kölnische Zeitunga leta [[1907]] od Leopolda prejela sedemdeset tisoč današnjih dolarjev podkupnine. Še več, slednji je celo ustanovil posebno medijsko pisarno, ki se je ukvarjala zgolj s pisanjem in objavljanjem kralju všečnih člankov ter knjig. Stopil je v stik z večjimi podjetniki v [[ZDA]] in jim obljubljal različne koncesije v Kongu, če po svojih močeh prispevajo k omilitvi zaostrenih razmer.

[[Slika:Punch congo rubber cartoon.jpg|thumb|right|250px|Karikatura prikazuje Leopolda kot kačo, ki vedno bolj stiskuje pobiralca kavčuka.]]

Leopold je bil trdno prepričan, da bo Italijan znal kolega ''»pravilno usmeriti«'' in da bo misija uspela. Komisija je v [[Afrika|Afriki]] ostala več mesecev. Toda že vmesna poročila niso bila ugodna za Leopolda: eden od sodnikov se je med zaslišanjem neke priče zlomil in planil v jok. Po povratku v [[Evropa|Evropo]] je komisija pripravila 150 strani dolgo poročilo in v njem na Leopoldovo presenečenje ponovila hude kritike njegovega režima, ki so krožile po nekaterih časopisih.

Morel je menil, da je belgijski prevzem kolonije le delen uspeh, saj je bil režim preveč dobičkonosen, da bi razpadel tako rekoč čez noč. Konec leta [[1909]] je belgijski minister za kolonijo napovedal velike reforme, ki naj bi se zgodile v treh letih. Morel je odločno protestiral, da je doba predolga, vendar so mu upanje na bolje vlivala spodbudna pisma misijonarjev in poročila konzulov iz Konga. Poročila o mučenjih so postajala redkejša. Nekaterim "uradnikom" so celo sodili. Tako je človek, ki je 122 prebivalcem Konga odsekal glave, dobil 5 let zapora, kar 2 tedna za vsakega umorjenega človeka . Manj nasilni so še naprej ostali kolonialni uradniki v novem Belgijskem Kongu, v katerem je bilo sicer prepovedano ubijati domačine, če niso izpolnili kvot, so pa ohranili prisilno delo.<ref>http://wwwLouis, W.rtvsloR. & Stengers, J. (ur.) (1968). ''E. D. Morel's history of the Congo reform movement''. Oxford: Clarendon Press.si/blog/henry-chinasky/tudi-krscanski-misijonarji-v-imenu-kapitalizma-sekajo-roke/979</ref>

[[FileSlika:ELdelCongo.jpg|thumb|Kongovska vas Baringa je bila uničena, da bi tam lahko zrasla plantaža kavčuka.]]

Reforme v Kongu so se uresničevale počasi. Namesto prisilnega dela so uvedli davke, kar je bilo za domorodce sprejemljivejše, namesto nabiranja divjega kavčuka (grozilo je že, da bodo rastline iztrebili) pa so uvedli kultivirane nasade. Razmere so se spet nekoliko zaostrile med drugo svetovno vojno, ko so belci prisilili domačine, da so na leto opravili do 120 dni prisilnega dela. Več kot osemdeset odstotkov urana[[uran]]a v [[atomska bomba|atomskih bombah]], ki so jih zavezniki odvrgli na [[Hirošima|Hirošimo]] in [[Nagasaki]], so izkopali prav domačini v rudniku Shinkolobwe. Prav tako Belgijci niso kolonije pripravljali na kakršnokoli obliko samouprave in so velike rudarske korporacije pogosto predstavljale državo v državi.<ref>Južnič, S. (1980). ''Kolonializem in dekolonializacija''. Maribor: Založba Obzorja, str. 103.</ref>

[[FileSlika:MutilatedChildrenFromCongo.jpg|thumb| Delavci, ki niso nabrali dovolj kavčuka za izpolnitev norme, so bili pogosto kaznovani z odsekom ene roke.]]

Ljudje so umirali zaradi več razlogov: umorov, lakote, izčrpanosti, bolezni in načrtnega preprečevanja rojstev otrok. Umori niso bili najpogostejši vzrok za smrt med domorodci, vendar so najbolje dokumentirani, kajti opisov masakrov je relativno veliko. Švedski misijonar E. V. Sjoeblom je opisal, kako je reka nosila trupla z odsekanimi dlanmi, nato pa mu je neki častnik zatrdil, »''da to ni še nič, kajti na drugem koncu so pred dnevi pometali v reko 160 trupel«''.<ref name=hochschild/> Ta isti misijonar je postregel tudi s podatkom, da je v vasi Bikoro pri jezeru Tumba v štirih mesecih enako strašno končalo 527 domorodcev, ker niso želeli nabirati kavčuka.

Belci so na črno celino prinesli tudi nekaj tipičnih evropskih bolezni, proti katerim domorodci niso bili [[imunost|odporni]], predvsem [[črne koze|črne koze]] in [[spalna bolezen|spalno bolezen]]. Zaradi te naj bi samo leta [[1901]] umrlo pol milijona prebivalcev Konga.

Uradna belgijska komisija je leta [[1919]] ugotovila, da je bila, odkar je Stanley začel postavljati temelje nove kolonije, do konca Leopoldovega režima populacija Konga zdesetkana na polovico. Do istega podatka sta se leto kasneje dokopala tudi Charles C. Liebrechts, eden izmed vodij administracije v Kongu, in zgodovinar [[Jan Vansina]] z univerze v [[Wisconsin]]u. <ref>Hochschild, str. 232–233.</ref>

* [[Adam Hochschild|Hochschild, A.]]. (1999). ''[[King Leopold's Ghost]]''. Mariner Books. ISBN 0-330-49233-0.

* Twain, M. (10971997). ''King Leopold's Soliloquy''. Londres: T. Fisher Unwin.