Svobodna država Kongo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp. sklicev
Vrstica 205:
Osebna kraljeva kolonijaje uradno obstajala triindvajset let, vendar so mnogi postali žrtve režima že pred tem, nekateri pa tudi po tem, ko je režim uradno nehal delovati. Ugotavljanje žrtev Leopoldove vladavine je težavno, saj je dal kralj leta [[1908]], le nekaj dni po tem, ko je vodenje kolonije prevzela [[Belgija]], zažgati ves arhiv kolonije. Kar osem dni so se zapiski, računi, bilance in podobno v obliki dima valili nad [[Bruselj|Brusljem]]. ''»Dal sem jim Kongo, toda nimajo pravice vedeti, kaj sem delal doli,''«<ref>^ Lindqvist, Iztrebite vse divjake: odiseja nekega moža v srce teme in izvori genocida v Evropi, 2009.</ref>je govoril enemu od pomočnikov.
 
Ljudje so umirali zaradi več razlogov: umorov, lakote, izčrpanosti, bolezni in načrtnega preprečevanja rojstev otrok. Umori niso bili najpogostejši vzrok za smrt med domorodci, vendar so najbolje dokumentirani, kajti opisov masakrov je relativno veliko. Švedski misijonar E. V. Sjoeblom je opisal, kako je reka nosila trupla z odsekanimi dlanmi, nato pa mu je neki častnik zatrdil, »''da to ni še nič, kajti na drugem koncu so pred dnevi pometali v reko 160 trupel«''.<ref name=hochschild/> Ta isti misijonar je postregel tudi s podatkom, da je v vasi Bikoro pri jezeru Tumba v štirih mesecih enako strašno končalo 527 domorodcev, ker niso želeli nabirati kavčuka.
 
Velik davek sta terjali lakota in izčrpanost. Ko so domorodci zaslišali, da v vas prihajajo belci, so zbežali v džunglo. Leopoldovi plačanci so se jim maščevali s požigom vasi ter zasegom živine in hrane. Tako so bili prisiljeni živeti v gozdu. Nekoč kasneje je ameriški plačanec Edgar Canisius rekel, da so bili kot divje živali: žvečili so koreninice ter jedli mravlje in druge žuželke. Lakoto so trpeli tudi tisti domorodci, ki niso bežali pred belci, saj so jim slednji velikokrat zasegali hrano, da ne govorimo o tistih, ki so se znašli v ujetniških verigah.