Svobodna država Kongo: Razlika med redakcijama

Enega takšnih zločinov je opisal, Američan Edgar Canisius, ko se je po naključju mudil v Kongu. Za zanj mu je povedala domačinka Ilanga. Opisala mu je da so vaščani mirno delali na polju, ko je pritekel domačin in vpil, da se približujejo belci. Poglavar je sklical domačine in jim svetoval, naj doma poberejo hrano in jo prinesejo na prosto. To so tudi storili. Ponudili so jo belim prišlekom, ki so jo zaužili in odšli. Že naslednje jutro se je bela horda vrnila. ''»Pritekli so v koče in zvlekli moške ter ženske na plano,«''<ref name=hochschild>http://webHochschild, King Leopold's Ghost, 1999.rollins.edu/~jsiry/Adam%20Hochschild.htm</ref> je pripovedovala Ilanga.

Odpeljali so jih na cesto, jih vklenili v verige, nato pa, udrihajoč po njih s cevmi pušk, pognali proti vojaškemu taboru. Strpnosti niso poznali: kričavega dojenčka so iztrgali iz naročja njegove sestre in ga vrgli v jarek ob poti. Ko so bili že peti dan na poti, je večina od njih trpela zaradi izčrpanosti. ''»Moj mož ni mogel več hoditi, zato so ga vojaki začeli pretepati. Nato ga je eden izmed njih udaril v čelo s puškinim kopitom, da je nezavesten obležal. Pristopili so trije vojaki in z bajoneti nabodli mojega moža.«''<ref> http:name=hochschild//web.rollins.edu/~jsiry/Adam%20Hochschild.htm</ref>

Rok si z otroško krvjo niso mazali le [[častnik]]i in vojaki, marveč posredno tudi [[kralj]] v [[Bruselj|Bruslju]]. »Vzpostaviti moramo vsaj tri otroške kolonije,«<ref>^ Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.<name=hochschild/ref> je [[27. april]]a [[1890]] pisal Leopold guvernerju v Kongu. ''»Tako si bomo zagotovili bodoče vojake. Zato moramo zgraditi tri velike vojašnice, ki bodo imele prostor za 1500 otrok.« ''<ref>^ Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.<name=hochschild/ref> Šest mesecev po Leopoldovem pisanju so vodje okrožij že imeli v rokah dekret, naj na terenu zberejo čim več otrok. Nabirali so jih z nasilnim odvzemom staršem ali s streljanjem teh. Z leti so ustanovili še več otroških kolonij.

Leta [[1889]] je v Kongo pripotoval temnopolti Američan [[George Washington Williams]]<ref name=hochschild>Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.</ref>, da bi zbral gradivo za svojo novo knjigo, s katero bi temnopolte Američane privabil v Afriko. Začetno navdušenje nad Leopoldovo znanstveno in človekoljubno misijo se mu je na popotovanju po reki [[Kongo]] kmalu razblinilo. Med prvimi je doumel dvoličnost kralja in razsežnost terorja. Na poti po reki ni naletel na prijazne in romantične vasice, o katerih je v člankih pisal Stanley, temveč, kot je kasneje zapisal, na ''»Sibirijo afriškega kontinenta«''.<ref name=historycommons>[http://www.historycommons.org/entity.jsp?entity=george_washington_williams_1 "George Washington Williams"]. [http://www.historycommons.org/ ''History Commons'']. Pridobljeno 21.06.2010.</ref>

''»Vaša vladavina, Vaše visočanstvo, je izredno kruta do zapornikov, saj jih za najmanjšo kršitev vklenejo v verige … Težke verige povzročijo na vratovih vnetje, ki ga številne muhe spreminjajo v gnijoče in črvive rane …«''<ref>http://www. name=historycommons.org/entity.jsp?entity=george_washington_williams_1</ref> je med drugim zapisal v pismu.

Williams je postavil na laž tudi Leopoldovo hvalisanje, da je v koloniji postavil javne službe in servise, na primer bolnišnice in šole. »''Ni ne šol ne bolnišnic niti noben od belih oblastnikov ne zna afriškega jezika.«<ref>http://www. name=historycommons.org/entity.jsp?entity=george_washington_williams_1</ref> Nadalje je obtožil bele uradnike, da ugrabljajo temnopolte ženske in dekleta za svoje priležnice. »Beli uradniki streljajo domačine: včasih zato, da bi ujeli njihove žene ali preživele prisilili k suženjskemu delu, včasih zgolj za šport.«''<ref>http://www. name=historycommons.org/entity.jsp?entity=george_washington_williams_1</ref> Na koncu je Leopoldu očital še trgovanje s sužnji: ''»… saj vsakemu tukajšnjemu belemu uradniku, ki prisili domačina k vstopu v vojaško službo, plačate tri funte.«''<ref>http://www. name=historycommons.org/entity.jsp?entity=george_washington_williams_1</ref>

Ljudje so umirali zaradi več razlogov: umorov, lakote, izčrpanosti, bolezni in načrtnega preprečevanja rojstev otrok. Umori niso bili najpogostejši vzrok za smrt med domorodci, vendar so najbolje dokumentirani, kajti opisov masakrov je relativno veliko. Švedski misijonar E. V. Sjoeblom je opisal, kako je reka nosila trupla z odsekanimi dlanmi, nato pa mu je neki častnik zatrdil, »''da to ni še nič, kajti na drugem koncu so pred dnevi pometali v reko 160 trupel«''.<ref> Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.</refname=hochschild>. Ta isti misijonar je postregel tudi s podatkom, da je v vasi Bikoro pri jezeru Tumba v štirih mesecih enako strašno končalo 527 domorodcev, ker niso želeli nabirati kavčuka.