Svobodna država Kongo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Feniks (pogovor | prispevki)
Feniks (pogovor | prispevki)
Vrstica 103:
Okvir temu terorju je dajala najemniška vojska, zametke katere je Leopold postavil že med Stanleyjevim mandatom v Afriki (1879–1884). Leta [[1888]] jo je preimenoval v [[Force Publique]] in v naslednjih letih je z devetnajst tisoč možmi zrasla v najmočnejšo vojsko centralne Afrike. Vodilna mesta so bila rezervirana zgolj za belce, večinoma Belgijce, medtem ko so temnopolti smeli opravljati le osnovni vojaški poklic.
 
Force Publique je imela veliko dela z zatoranjemzatiranjem uporov, saj se je med Leopoldovo vladavino uprlo več kot ducat bojevitih plemen. Bila je dobro oborožena. Najbolj kruto je obračunala z upornimi bojevniki plemena [[Sanga]], ki so se zatekli v votlino. Vojaki so pred votlino zakurili in upornike zadušili z dimom. Ko so se čez tri dni odpravili v votlino, so našteli 178 trupel.<ref name=harms>{{navedi revijo|last=Harms|first=R.|date=1975|title=The End of Red Rubber: A Reassessment|journal=The Journal of African History|volume=16|issue=1|pages=73-88|url=http://www.jstor.org/pss/181099?cookieSet=1}}</ref>
 
Enega takšnih zločinov je opisal, Američan Edgar Canisius, ko se je po naključju mudil v Kongu. Za zanj mu je povedala domačinka Ilanga. Opisala mu je da so vaščani mirno delali na polju, ko je pritekel domačin in vpil, da se približujejo belci. Poglavar je sklical domačine in jim svetoval, naj doma poberejo hrano in jo prinesejo na prosto. To so tudi storili. Ponudili so jo belim prišlekom, ki so jo zaužili in odšli. Že naslednje jutro se je bela horda vrnila. ''»Pritekli so v koče in zvlekli moške ter ženske na plano,«''<ref>http://web.rollins.edu/~jsiry/Adam%20Hochschild.htm</ref> je pripovedovala Ilanga.
 
Odpeljali so jih na cesto, jih vklenili v verige, nato pa, udrihajoč po njih s cevmi pušk, pognali proti vojaškemu taboru. Strpnosti niso poznali: kričavega dojenčka so iztrgali iz naročja njegove sestre in ga vrgli v jarek ob poti. Ko so bili že peti dan na poti, je večina od njih trpela zaradi izčrpanosti. ''»Moj mož ni mogel več hoditi, zato so ga vojaki začeli pretepati. Nato ga je eden izmed njih udaril v čelo s puškinim kopitom, da je nezavesten obležal. Pristopili so trije vojaki in z bajoneti nabodli mojega moža.«''→vir←<ref> http://web.rollins.edu/~jsiry/Adam%20Hochschild.htm</ref>
 
Rok si z otroško krvjo niso mazali le [[častnik]]i in vojaki, marveč posredno tudi [[kralj]] v [[Bruselj|Bruslju]]. »Vzpostaviti moramo vsaj tri otroške kolonije,«<ref>^ Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.</ref> je [[27. april]]a [[1890]] pisal Leopold guvernerju v Kongu. ''»Tako si bomo zagotovili bodoče vojake. Zato moramo zgraditi tri velike vojašnice, ki bodo imele prostor za 1500 otrok.« ''<ref>^ Hochschild, King Leopold's Ghost, 1999.</ref> Šest mesecev po Leopoldovem pisanju so vodje okrožij že imeli v rokah dekret, naj na terenu zberejo čim več otrok. Nabirali so jih z nasilnim odvzemom staršem ali s streljanjem teh. Z leti so ustanovili še več otroških kolonij.