Josip Lavtižar: razlika med redakcijama

dodanih 33 zlogov ,  pred 10 leti
Veliko Lavtižarjevo delo, poveazano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju,ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman. Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v poletnih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje.Znani planinski pisatelj Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 zapisal : " Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo . " Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižnji obliki je izšlo šest njegovih potopisov.
 
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poleg skladateljskega in gledališkega dela se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' ''(1897),'' ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' ''(1898)'' in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' ''(1901).'' Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znana so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' ''(1906),'' ''Junaška doba Slovencev (1936)'' in Naši zaslužni možje (1942).
 
Poleg vsega drugega je Lavtižar zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju, ki so ga postavili leta 1889.
28

urejanj