Josip Lavtižar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 9:
Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. Upokojel se je pri starosti 88 let in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviral. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so tudi Josipa [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.
Veliko Lavtižarjevo delo, poveazano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju,ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman. Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v poletnih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje.Znani planinski pisatelj Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 zapisal : " Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo . " Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižnji obliki je izšlo šest njegovih potopisov.
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poleg skladateljskega in gledališkega dela se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'', ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj''. Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znana so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' ''(1906),'' ''Junaška doba Slovencev (1936)'' in Naši zaslužni možje (1942).
| |||