Koncentracijsko taborišče Rab: Razlika med redakcijama

Koncentracijsko taborišče je bilo zgrajeno v nižinskem predelu otoka, zaradi česar je večkrat prišlo do poplav. Območje z improviziranimi šotori je zapiralo do 10.000 internirancev, večinoma [[Slovenci|Slovencev]], [[Judje|Judov]] in [[Hrvati|Hrvatov]]. Od lakote in težkih življenjskih razmer zlasti pozimi in poleti je v njem umrlo okoli 1200 ljudi, od tega več kot 100 otrok pod 10 let. Nadaljnjih 800 jih je umrlo po kasnejši premestitvi v druga taborišča Italije, npr. [[Koncentracijsko taborišče Gonars|Gonars]] in [[Padova|Padovo]]. Množica preživelih internirancev je po kapitulaciji Italije in razpustitvi taborišča septembra 1943 ustanovila [[Rabski bataljon]], ki se je zoperstavil nemški okupaciji.

Enako kot ostala poglavja italijanske fašistične zgodovine tudi koncentracijsko taborišče Rab zaradi zavezniške vloge Italije v zadnjih letih 2. svetovne vojne in povojnega zanikanja ostaja malo znano izven meja nekdanje [[Jugoslavija|Jugoslavije]]. Leta [[2003]] je italijanski desni premier [[Silvio Berlusconi]] dvignil prah z izjavo, da italijanski fašisti nasprotnikov režima in drugih niso pošiljali v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice<ref>[http://www.mladina.si/tednik/201002/unicevanje_dokazov_o_fasizmu Horvat, Marjan, ''Uničevanje dokazov o fašizmu'', Mladina.si, povezava preverjena 15.3.2010]</ref>.