Humanae vitae: Razlika med redakcijama

Papež spodbuja vernike, da naj črpajo [[ljubezen]] in [[milost]] iz evharistične skupnosti z Jezusom, kar jim bo pomagalo vztrajati v dobrem. Tistim, ki so padli, pa priporoča kesanje in spoved.

 

 

Papež Janez Pavel Veliki (1978-2005) govori tudi o področjih, ki jih je obdelal v „Humanae vitae” njegov predhodnik Pavel VI. Vendar ni bilo kritik. <ref>Komentar Glasa Nemčije je eden od pozitivnih odmevov. Pravi takole: Papeško učenje živi od kontinuitete svojih izjav. Zaradi tega tudi tokrat nismo mogli pričakovati nekaj, kar bi nasprotovalo tradicionalnim katoliškim stališčem v vprašanjih vere in morale. Kdo naj bi se čudil, da Janez Pavel II. – kot tudi njegovi predhodniki – odločno vstaja proti povečanemu številu ločenih zakonov, proti nesprejemanju otrok po hotenih splavih in sterilizaciji, ki jih v okrožnici imenuje „miselnost naperjena proti spočetju”. V odbijanju življenjske in verske prakse, ki ni v skladu s katoliškimi nravnimi načeli, je Janez Pavel II. prav tako odločen, kakor njegov predhodnik Pavel VI., ki kljub kritiki po celem svetu pa tudi v njegovem lastnem taboru ni niti za ped odstopil od svoje okrožnice o življenju „Humanae vita”, v kateri je objavil sporno prepoved umetnih sredstev za preprečevanje spočetja. Janez Pavel II. je marsikaj povedal v bolj razumljivem jeziku, obširneje razložil in v izbiri besed deluje manj profesorsko. Kar se pa tiče same problematike, se papež v več opombah ponovno sklicuje na svojega predhodnika. Ali to pomeni, da ni v Rimu nič novega? Nikakor ne. Okrožnica Familiaris consortio opozarja na celo množico problemov, zaradi katerih sme papež pričakovati odobravanje iz krogov, ki sicer ne mislijo kot katoliška Cerkev. On namreč po zgledu mnogih politikov raznih političnih smeri kaže na ogrožanje državne in splošne blaginje zaradi pomanjkljive zavesti o osnovnih vrednotah. Skupaj s papežem so na primer ustava ZR Nemčije in zahodnonemške parlamentarne demokratične stranke, ki so jo ustvarile: mnenja, da je družina vrednota, katero je treba ščititi in varovati, katere izginjanje bi lahko izzvalo razpadanje družbe. Tako kot papež, tudi politiki mnogih dežel v razvoju zahtevajo ustvarjanje dostojnejših življenjskih razmer kot prvi pogoj za zanesljivo družinsko življenje. Tudi kritiki družbe, kakor tudi on, opozarjajo, da vse opaznejše ravnanje po načelih porabništva povečuje sebičnost in spodkopuje človeško solidarnost. Zahtevo po ustvarjanju novega humanizma, ki bi predstavljal najboljše možnosti za zdrave družinske strukture, bi lahko prav tako povzdignili tudi socialistični, liberalni ali konzervativni politiki. Tudi tisti, ki se že več kot eno stoletje bojujejo za enakopravnost ženske v družbenem življenju, so očitno v Janezu Pavlu Drugem našli zaveznika. On v svoji najnovejši okrožnici kritizira, da je običajna družbena in kulturna tradicija ženi bila pripravljena podeliti samo vloge zakonske tovarišice in matere, ne da ji bi na ustrezen način omogočila opravljati javne dolžnosti, ki so na splošno pridržane moškim. Ravno načelo enakega dostojanstva moškega in ženske, na katerega je papež v svojem dokumentu večkrat pokazal, opravičuje pristop ženske k javnim nalogam. Janez Pavel II. seveda prav tako odločno nastopa proti ideologiji, ki neki ženski samo tedaj prizna ugled, če dela zunaj družine, ki jo pa podcenjuje in zasmehuje, če je le gospodinja in mati. Kritiziranje seksizma, tj. da se v ženski vidi samo seksualni predmet, je istovetno z zahtevami, ki jih postavljajo feministkinje (ženskinje). Ko papež v zvezi s tem obsoja, da si moški neopravičeno prisvajajo privilegije, ki ponižujejo žensko, in preprečujejo razvoj zdravih družinskih odnosov, tedaj je to za poglavarja neke Cerkve, ki jo politiki radi označujejo kot „družbo moških”, gotovo zelo pomembna izjava. Neomajno pozitivno se papež v svoji družinski okrožnici izraža o pravici staršev, da sami sklenejo, koliko otrok bodo imeli in kako jih bodo vzgajali. V dokumentu to starševsko pravico imenuje neodtujljivo, izvirno, nenadomestljivo in neodtujljivo. Posegi države tu niso na mestu, kakor tudi ne obnašanje industrijskih dežel, ki svojo pomoč deželam tretjega sveta pogojujejo od izvajanja ukrepov za preprečevanje spočetja, sterilizacije in hotenih splavov. Sami katoličani bodo pazljivo zabeležili, da papež v svoji družinski okrožnici ni izrekel izobčenja tistim članom Cerkve, ki ne živijo po cerkvenih predpisih. Za tiste, ki brez blagoslova Cerkve živijo v izključno civilno sklenjenih zakonih, za ponovno poročene ločene osebe ali za pare, ki živijo skupaj neporočeni, on ne zahteva obsodbe, ampak posebno cerkveno skrb. Njih ne želi izgnati iz Cerkve, ampak jih prav nasprotno vabi, naj še naprej sodelujejo v cerkvenem življenju. Vendar so oni, kot že doslej, izključeni od obhajila, če se v življenjskih skupnostih, ki jih Cerkev ima za neurejene, ne vzdržujejo od dejanj, ki so pridržana cerkveno poročenim zakonskim parom. Na temelju tega postaja jasno, da papež nadalje vztraja pri zakramentalno sklenjenem in od Cerkve potrjenem zakonu. (Radio „Deutsche Welle” - „Glas Nemčije” iz Kölna. Helmut Rupert: Komentar okrožnice papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio z dne 27. XII. 1981.)</ref>