Vzhodni razkol: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: ast:Cisma d'Oriente |
m →Veliki razkol: prestavljeno besedilo |
||
Vrstica 29:
* določene [[liturgija|liturgične]] prakse, ki jih je uvedla zahodna cerkev; denimo raba nevzhajanega kruha za [[obhajilo]]. Po drugi strani spremembe v obredju, ki jih je uvedla vzhodna cerkev – npr. namakanje kruha v vino med [[obhajilo]]m – niso bile nikoli vzrok razkolom, čeprav jih je Rim večkrat obsodil.
Konflikt je privedel do tega, da sta se [[papež Leon IX.]] in [[carigrajski patriarh Mihael]] leta [[1054]] prek odposlancev vzajemno izobčila (do preklica izobčenja je prišlo s [[Katoliško pravoslavna skupna deklaracija (1965)|skupno deklaracijo]] šele leta [[1965]]) ter da se je dotlej formalno enotna Cerkev razdelila na dve cerkvi, katoliško in pravoslavno, vsaka od katerih se ima za naslednico »edine svete katoliške in apostolske cerkve«. Shizma leta 1054, ki je bila bolj zadeva visokih krogov in navadnega ljudstva ni zadevala, se je dejansko dovršila ob latinskem zavzetju in oplenitvi Bizanca leta 1204. Čeprav vsi stiki niso bili prekinjeni vse do [[Otomansko cesarsvo|otomanske]] [[padec Konstantinopla|zasedbe Konstantinopla]] leta [[1453]],
Potrebno je omeniti, da je bil papež Leon IX. v času vzajemne izobčitve že mrtev. S tem je oblast kardinala Humberta, papeževega odposlanca, formalno ugasnila, in pravzaprav ni imel pristojnosti za izobčenje patriarha Mihaela. Po letu 1054 so številni vzhodni kristijani gledali na razkol kot na spor med posameznikoma; v tem stališču jih je podpiralo tudi dejstvo, da noben [[ekumenski koncil]] ni nikoli izobčil druge cerkve kot celote. Zategadelj številne vzhodne cerkve trdijo, da se niso nikoli odcepile od zahodne cerkve.
| |||