Mirko Rupel: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 24:
Dr.Rupel je izdajal tudi tekste. Leta 1934 je izdal reprezentativno analogijo ''Slovenski protestantski pisci'', obenem pa je pripravil še skrajšano izdajo za šolsko rabo. Med teksti, ki jih je izdajal so tudi teksti o protestantskih piscih. Predvsem se je posvečal [[Janez Svetokriški|Janezu Svetokriškemu]] in [[Janez Vajkard Valvasor|J. V. Valvasorju]]. Poleg je objavlja arhivsko gradivo in članke o posameznih avtorjih, največ o [[Trubar]]ju. Napisal je tudi veliko člankov za ''[[Enciklopedija Jugoslavije|Enciklopedijo Jugoslavije]]'' in ''[[Slovenski biografski leksikon]]''. Odkril in objavil je več zgodnjih slovenskih tiskov ter kulturnozgodovinsko pomembnih korespondenc in arhivskih dokumentov. Izdajal je izbrana besedila in posamezne knjige, zato so ga tudi poimenovali [[prešernoslovec]], saj je pripravil izdajo [[Poezije dr. Franceta Prešerna|''Poezij dr. Franceta Prešerna'']] in po smrti [[France Kidrič|Franceta Kidriča]] dokončal [[Prešernov album]]. Uredil je [[Josip Jurčič|Jurčičeva ]]zbrana dela in posamezne knjige že prej omenjenega [[France Prešeren|Prešerna]], potem pa še knjige [[Matija Valjavec|Valjavca]], [[Simon Gregorčič|Gregorčiča]] in [[Oton Župančič|Župančiča]]. Za gledališče je priredil v primorskem narečju [[Carlo Goldoni|Goldonijevo]] komedijo [[Primorske zdrahe|''Primorske zdrahe'']] in [[Marin Držić|Držićevega]] [[Dundo Maroje|''Dunda Maroja'']], ki je pri njem postal ''Boter Andraž''. Starejše dobe je sintetično obdelal v [[Zgodovina slovenskega slovstva I|''Zgodovini slovenskega slovstva I'']]. V svojih zadnjih letih je raziskoval predvsem Trubarjevo življenje in delo ter ga obdelal v monografiji. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, poudarili bi lahko sodelovanje na jezikoslovnem področju z [[Anton Bajec|A. Bajcem]] in [[Rudolf Kolarič|R. Kolaričem]] pri [[Slovenska slovnica|''Slovenski slovnici'']] (1947, 1956) in [[Slovenski pravopis|''Slovenskem pravopisu'']] (1950, 1962).
Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpomembnejši prispevek je bil ''Drugi Trubarjev zbornik'' (1952) z razpravami, ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že [[France Kidrič|France Kidrič]], Rupel ga ni spreminjal,
Največ uspeha je dosegel v letih 1952-53, ko je kot štipendist Unesca nekaj mesecev preučeval bibliotekarstvo v Franciji, Švici in Belgiji in plod iskanja v tujih in domačih arhivih in knjižnicah je prineslo vrsta novih dokumentov. Našel je 14 [[Trubar|Trubarjevih]] pisem in 8 dotlej neznanih tiskov; prek enega od njih je pripeljal v razvid dotlej neznanega avtorja, Matijo Trosta. Vrhunec tega je najdba prek 60 novih izvodov že znanih tiskov, zato je najprej poskrbel, da je [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]] dobila fotografske posnetke vseh novih najdb. O njih je seveda sproti poročal, o tiskih bolj obširneje v knjigi ''Nove najdbe naših protestantik 16.stoletja'' (1954).
Vrstica 30:
Od leta 1946 je vodil oddajo, z zelo odmevnimi ''Jezikovnimi pogovori'' na [[Radio Ljubljana|Radiu Ljubljana]] in z njo dobrih petnajst let gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini. Leta 1946 mu je pripadla čast, da nadaljuje delo priznanih slovenskih bibliotekarskih delavcev, kot so [[Matija Čop|Matija Čop]], [[Fran Levstik|Fran Levstik]], Pintar, Žigon, [[Joža Glonar|Joža Glonar]], [[Janko Šlebinger|Janko Šlebinger]] in [[Avgust Pirjevec|Avgust Pirjevec]].
Že takoj na začetku njegove bibliotekarske kariere ni bil samo jezikoslovec, zgovodinar in bibliotekar. Deloval je na vrsto področij. Torej bil je agilni organizator in soustanovitelj Društva bibliotekarjev Slovenije, kateremu je nato predsedoval celo desetletje.
== Nagrade, priznanja in odlikovanja ==
| |||