Mirko Rupel: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 22:
Od leta 1926 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji do premestitve, ki se je zgodila 4.maja 1946 v [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodno nacionalno knjižnico v Ljubljani]], katere je bil tudi upravnik oziroma ravnatelj od datuma 13.novembra 1946 pa do njegove smrti. Ob tem je med letoma 1946 in 1950 na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, leta 1949 pa je za [[France Kidrič|Francetom Kidričem]] prevzel še predavanje o starejši slovenski književnosti na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]]. Po pobudah na [[Univerza v Ljubljani|Ljubljanski univerzi]] od profesorja [[France Kidrič|Kidriča]] in [[Fran Ramovš|Ramovša]] začne proučevati slovensko [[Reformacija|reformacijo]], [[Protireformacija|protireformacijo ]] in [[Barok|barok ]], katere postanejo njegova glavna delovna področja, saj se jim je posvečal od študijskih let pa vse do svojih zadnjih dni; zgodovine starejših dob slovenske književnosti je obravnaval kot raziskovalec, srednješolski in univerzitetni učitelj, urednik knjižnih izdaj, prevajalec in popularizator.
Dr.Rupel je izdajal tudi tekste. Leta 1934 je izdal reprezentativno analogijo ''Slovenski protestantski pisci'', obenem pa je pripravil še skrajšano izdajo za šolsko rabo. Med teksti, ki jih je izdajal so tudi teksti o protestantskih piscih. Predvsem se je posvečal [[Janez Svetokriški|Janezu Svetokriškemu]] in [[Janez Vajkard Valvasor|J. V. Valvasorju]]. Poleg je objavlja arhivsko gradivo in članke o posameznih avtorjih, največ o [[Trubar]]ju. Napisal je tudi veliko člankov za ''[[Enciklopedija Jugoslavije|Enciklopedijo Jugoslavije]]'' in ''[[Slovenski biografski leksikon]]''. Odkril in objavil je več zgodnjih slovenskih tiskov ter kulturnozgodovinsko pomembnih korespondenc in arhivskih dokumentov. Izdajal je izbrana besedila in posamezne knjige, zato so ga tudi poimenovali [[prešernoslovec]], saj je pripravil izdajo [[Poezije dr. Franceta Prešerna|''Poezij dr. Franceta Prešerna'']] in po smrti [[France Kidrič|Franceta Kidriča]] dokončal [[Prešernov album]]. Uredil je [[Josip Jurčič|Jurčičeva ]]zbrana dela in posamezne knjige že prej omenjenega [[France Prešeren|Prešerna]], potem pa še knjige [[Matija Valjavec|Valjavca]], [[Simon Gregorčič|Gregorčiča]] in [[Oton Župančič|Župančiča]]. Za gledališče je priredil v primorskem narečju [[Carlo Goldoni|Goldonijevo]] komedijo [[Primorske zdrahe|''Primorske zdrahe'']] in [[Marin Držić|Držićevega]] [[Dundo Maroje|''Dunda Maroja'']], ki je pri njem postal ''Boter Andraž''. Starejše dobe je sintetično obdelal v [[Zgodovina slovenskega slovstva I|''Zgodovini slovenskega slovstva I'']]. V svojih zadnjih letih je raziskoval predvsem Trubarjevo življenje in delo ter ga obdelal v monografiji. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, poudarili bi lahko sodelovanje na jezikoslovnem področju z [[Anton Bajec|A. Bajcem]] in [[Rudolf Kolarič|R. Kolaričem]] pri [[Slovenska slovnica|''Slovenski slovnici'']] (1947, 1956) in [[Slovenski pravopis|''Slovenskem pravopisu'']] (1950, 1962).
Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpomembnejši prispevek je bil ''Drugi Trubarjev zbornik'' (1952) z razpravami, ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že [[France Kidrič|France Kidrič]], Rupel ga ni spreminjal, vendar ohranil, ampak ga je tudi na marsikaterem mestu znatno dopolnil. Že prej omenjena biografija o [[Trubar|Trubarju]] je najprej izšla v srbskem prevodu (1960), dve leti kasneje pa še v slovenščini. Pripravljal je še nemško verzijo, vendar njenega izida, ki se je zgodil leta 1965 ni več doživel.
| |||