Matija Čop: Razlika med redakcijama

Novo delo mu je zelo ustrezalo, zato je 5.2.1829 zaprosil za definitivno namestitev v knjižnici. Pri tem ga je podprl tedanji gimnazijski prefekt Franc Hladnik. Šele z dekretom 8. junija 1830 je Čop postal pravi bibliotekar in ni več poučeval. Imenovan je bil za vodjo ljubljanske licejske knjižnice. Gubernijski dekret o imenovanju je bil izdan 17. avgusta, novi prejemki v višini 800 gld. letno so mu tekli od 22. septembra dalje, naslednji dan, 23.septembra 1830, pa je pri bogu in cesarju prisegel zaobljubo kot novi slovenski predstojnik- bibliotekar licejske knjižnice v Ljubljani. Zavezal se je, da bo licejsko knjižnico upravljal natanko po veljavnih predpisih, da bo skrbel za postavitev, hrambo in vzdrževanje reda med knjigami, pravilno izdeloval in vzdrževal kataloge, pazil da bo knjižna zaloga evidentirana ter dajal bralcem na razpolago knjige, ki si jih želijo. Prisegel je, da bo za knjižnico kupoval le knjige, ki jih le- ta resnično potrebuje, da ne bo favoriziral posamičnih strok in da bo vedno delal v splošno dobro ustanove. Novega dela se je lotil z veliko vnemo. Že kot namestnik je spoznal, da je knjižnično gradivo neurejeno in da bo moral marsikaj postoriti. Dotok knjig je bil slab, dolžnostni izvodi že nekaj let v ustanovo niso več prihajali, vendar so navzklic vsemu po sobah v pritličju čakali na obdelavo celi kupi knjig. Knjižnica je bila brez osnovnega in lokalnega kataloga, gradivo ni bilo označeno s signaturo in omare ne z etiketami.

Čop je tako uredil neobdelani del gradiva. Dne 20. marca 1831 pa je na gubernisjko zahtevo predložil načrt za temeljito reformo knjižnice in za novo postavitev knjižničnega gradiva. Gubernija mu je načrt odobrila in zlasti po tem dejanju je licejska knjižnica začela dobivati povsem novo podobo. O delu na podlagi svojega načrta je Čop na koncu oktobra leta 1833 ljubljanskemu guberniji natančneje poročal. V poročilu piše, da je končal z "novo sistematično postavitvijo celtonega knjižnega gradiva", in nadalje, da je potem, ko je za glavno dvorano v novembru leta 1832 dobil nove knjižne omare, moral večji del gradiva prestaviti in prurediti, pri tem pa je "neprekinjeno" izdeloval tudi osnovni katalog vsega gradiva. V poročilu med drugim podrobno piše o tem, kako je moral stare, neobdelane knjižne fonde najprej očistiti prahu in trohnobe, ki sta se "desetletja" nabirala na njih, potem pa jih postaviti na ustrezna mesta in jih primerno obdelati. Celotno gradivo je bilo v tistem času shranjeno v štirih sobah s sedemdesetimi omarami, v posameznih omarah je bilo gradivo postavljeno po abecednem redu, upoštevani so bili tudi različni formati, še posebna pozornost pa je bila namenjna slovanskim tekstom, Zoisovi knjižni zbirki ter [[inkunabula|inkunabulam]]. Poročilo pa se končuje z besedami:" Z novo in na splošno sistematično, v nekaj primerih pa z večinoma alfabetsko postavitvijo knjig je postala uporaba knjižnice bistveno lažja. Sedaj bomo nadaljevali s sestavljanjem osnovnega kataloga."