Matija Čop: Razlika med redakcijama

Prvi pouk je Matija dobil (tako kakor nekaj let pozneje Prešeren) v Župnišču na Rodinah, ker prave šole takrat še ni bilo niti na Rodinah niti na Breznici. Jeseni leta 1807 je odšel v Ljubljano v prvi razred tedanje ljudske šole. Doma ni imel stika z nemščino, zato je imel v obeh razredih težave, že zaradi nemškega jezika. Zgodaj spomladi, leta 1809 pa so zaradi bližajočih se francoskih čet vse šole v Ljubljani zaprli in Čop se je vrnil domov v Žirovnico. Kakor se čudno sliši, je bila to zanj sreča. V Mostah, v sosednji vasi, je tedaj živel stari oče pisatelja [[Janko Kersnik|Janka Kersnika]], Janez Krstnik Kersnik, ki je bil sicer profesor na ljubljanskem liceju, takrat star 26 let. To je malega Matija v mesecih od spomladi do pozne jeseni leta 1809 poučeval tisto snov, ki mu je v šoli delala težave, zlasti nemški jezik. Vsekakor je bil Kersnik odličen učitelj, saj je bil Čop od tretjega razreda dalje vseskozi odličen učenec.

Jeseni leta 1810 se je vpisal na gimnazijo in jo leta 1814 dokončal z najboljšim uspehom in nato v naslednjih dveh letih na ljubljanskem liceju dovršil še prva dva razreda filozofije. Že v Ljubljani se je temeljito naučil francoščine, a tudi z italijanščino se je seznanil že v ljubljanskih gimnazijskih razredih. Jeseni leta 1816 je odšel na Dunaj ter tam doštudiral še tretji letnik filozofije. To je bil eden od pogojev, ki jih je Čop moral izpolniti, če je hotel postati gimnazijski [[profesor]]. To leto je temeljito izkoristil, bil je stalni gost dunajskih knjižnic, prebral vse tisto, kar mu v Ljubljani ni bilo dostopno, in se ukvarjal z [[estetika|estetiko]]. Na Dunaju se je tudi seznanil z [[Jernej Kopitar|Jernejem Kopitarjem]], ki so ga imeli tedaj za najbolj izobraženega Slovenca.

Po vrnitvi z Dunaja konec poletja 1817 se je odločil za študij bogoslovja, a kot privatist. Pa tudi ta tri leta je znal dobro izkoristiti, saj se je seznanil s hebrejščino, se izpopolnil v znanju grščine, poslušal Metelkova predavanja o metriki in poetiki. Ves čas pa je čutil, da duhovniški poklic le ni zanj, zato je leta 1818 napravil potrebne izpite za profesorja na gimnaziji. Medtem ko je čakal leta 1820 na ugodno rešitev svoje prošnje za profesorja klasičnih jezikov, se mu je ponudila izjemna prilika, da se nauči portugalskega jezika. Izvedel je, da je v samostanu v Škofji Loki portugalski menih in je mesece čakanja izrabil za učenje še enega jezika v živem stiku s človekom, ki mu je bil ta jezik materinščina.