Matija Čop: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Hitro dodajanje kategorije "Slovenski bibliotekarji" (z uporabo orodja HotCat) |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 26:
[[slika:Cop statue.jpg|thumb|220px|Kip Matije Čopa pred osnovno šolo v Žirovnici]]
Ko je Matija dobil službo profesorja na gimnaziji na Reki, je tam ostal dve leti. V tem času se je posvetil nekaterim najvidnejšim zastopnikom romantične sodobne poezije: Goetheju, Lamartinu, Mooru, zlasti še Byronu, a tudi pisateljem, kakršna sta bila [[Walter Scott]] in [[Alessandro Manzoni]]. Tu na Reki je spoznal angleško trgovsko družino Mossington, učil pri njih francoščino, tudi hčerko Mary, s katero se je želel leto pozneje (1823) poročiti, vendar mu ni uspelo.
Ker je leta 1822 Reka prišla pod ogrsko upravo, je Čop moral misliti na novo službeno mesto. Sreča mu je bila naklonjena, dobil je dobro plačano mesto na gimnaziji v Lvovu, v avstrijski Galiciji, kjer je bila tudi univerza. Pri tem so mu pomagali prav njegovi jeziki. Zanj je izvedel galicijski guverner, ki je tisto poletje obiskal [[Dalmacija|Dalmacijo]] in Reko. Navezala sta stike in Čop je s svojo prošnjo uspel. Pet let je bil v Lvovu, tri leta je poučeval klasična jezika na gimnaziji, nato pa je leta 1825 postal na lvovski univerzi suplent za klasično filologijo, a s tem mestom ni bil zadovoljen. Je pa v tem mestu navezal tesne stike s [[Poljska|Poljaki]] in se tako naučil poljskega jezika. Zraven se je poglabljal, kakor že prej na Reki, v Danteja, Manzonija, Goetheja in razumljivo, v Mickiewicza. V Lvovu se je tudi učil ruščine, poleg tega se je ukvarjal s češko poezijo. Tako se je naučil tudi slovanskih jezikov, ki jih do prihoda na Reko še ni znal.
V tem času se je zelo verjetno ukvarjal tudi z nekaterimi drugimi jeziki, npr. retoromanščino.
Vemo, da je znal tudi albansko, skupaj pa 19 jezikov, zato je bil Matija Čop najbolj izobražen Slovenec svojega časa. S temi značilnostmi je vplival na svoje prijatelje in znance, še posebej na Franceta Prešerna, ki se je pod Čopovim vodstvom usmeril v uporabo romanskih pesniških oblik in v romantično klasiko. Ker v Lvovu ni več želel ostati in ker so mu spodleteli upi in prošnje za mesto profesorja estetike in poetike na univezi (pri tem je zlasti mislil Padovo), se je obrnil na Ljubljano in zaprosil za mesto gimnazijskega profesorja. Službo je dobil in se jeseni odpravil v Ljubljano. Toda s pismi, ki jih je izmenjaval s svojimi znanci, je videti, da tudi na ljubljanski gimnaziji ni bil preveč zadovoljen s svojim delom. V tem času se je Čop ukvarjal s svojimi najljubšimi avtorji, ob njih in drugih razmišljal, kako vpeljati vse bogastvo in lepoto antičnih in starejših romanskih pesniških oblik v sodobne evropske književnosti, in to v čimbolj estetskem okviru.
Šola je za Čopa pomenila vse večji napor, obremenitve so bili zanj tudi postranski opravki, inštrukcije, s katerimi si je poskušal prislužiti denar za knjige (kakor je dela že na Reki). Svoje življenje si je predstavljal drugače, saj v nekem svojem pismu pravi: "Živim le zase in za (svoje) knjige."
Čop je bil povezan tudi z [[Krajnska čbelica|Krajnsko čbelico]]. V času njenega nastajanja je bil [[cenzor]], zato je zbornik lahko delno varoval pred njegovimi nasprotniki, posebno pred Jernejem Kopitarjem. Z obširnim spisom v [[nemščina|nemščini]] ''[[Slovenska abecedna vojna]]''(''Slowenischer ABC-Krieg'') je leta [[1833]] posegel tudi v [[črkarska pravda|črkarsko pravdo]]. Zavzemal se je za visoko [[slovenska književnost|slovensko književnost]], namenjeno izobražencem in zavračal mnenja, da je [[slovenščina]] primerna le za nižji sloj.
Pomembno vlogo je odigral tudi kot bibliotekar. Ko je leta 1828 umrl stari knjižničar licejske knjižnice Matija Kalister, je bil Čop, ki je že kot dijak na gimnaziji Kalistru pomagal pri njegovem delu, pravzaprav edini, ki je knjižnico resnično dobro poznal in jo mogel urediti. Dve leti je moral vzporedno opravljati oboje: poučevati na gimnaziji in obenem voditi knjižnico. Vso praznino ki je nastala zaradi smrti knjižničarja licejske knjižnice je izpolnil Matija Čop, ki je bil med vsemi Slovenci najbolj strokovno usposobljen. Tudi gmotne razmere so se mu bistveno izboljšale. Tako je lahko živel, si laže nabavljal nove knjige in tudi sorodnikom (predvsem bratu Janezu) izdatneje pomagal. Novo delo mu je zelo ustrezalo, zato je 5.2.1829 zaprosil za definitivno namestitev v knjižnici. Pri tem ga je podprl tedanji gimnazijski prefekt Franc Hladnik. Šele z dekretom 8. junija 1830 je Čop postal pravi bibliotekar in ni več poučeval. Imenovan je bil za vodjo ljubljanske licejske knjižnice. Gubernijski dekret o imenovanju je bil izdan 17. avgusta, novi prejemnki v višini 800 gld. letno so mu tekli od 22. septembra dalje, naslednji dan, 23.septembra 1830, pa je pri bogu in cesarju prisegel zaobljubo kot novi slovenski predstojnik- bibliotekar licejske knjižnice v Ljubljani. Zavezal se je, da bo licejsko knjižnico upravljal natanko po veljavnih predpisih, da bo skrbel za postavitev, hrambo in vzdrževanje reda med knjigami, pravilno izdeloval in vzdrževal kataloge, pazil da bo knjižna zaloga evidentirana ter dajal bralcem na razpolago knjige, ki si jih želijo. Prisegel je, da bo za knjižnico kupoval le knjige, ki jih le- ta resnično potrebuje, da ne bo favoriziral posamičnih strok in da bo vedno delal v splošno dobro ustanove. Novega dela se je lotil z veliko vnemo. Že kot namestnik je spoznal, da je knjižnično gradivo neurejeno in da bo moral marsikaj postoriti. Dotok knjig je bil slab, dolžnostni izvodi že nekaj let v ustanovo niso več prihajali, vendar so navzklic vsemu po sobah v pritličju čakali na obdelavo celi kupi knjig. Knjižnica je bila brez osnovnega in lokalnega kataloga, gradivo ni bilo označeno s signaturo in omare ne z etiketami. Čop je tako uredil neobdelani del gradiva. Dne 20. marca 1831 pa je na gubernisjko zahtevo predložil načrt za temeljito reformo knjižnice in za novo postavitev knjižničnega gradiva. Gubernija mu je načrt odobrila in zlasti po tem dejanju je licejska knjižnica začela dobivati povsem novo podobo. O delu na podlagi svojega načrta je Čop na koncu oktobra leta 1833 ljubljanskemu guberniji natančneje poročal. V poročilu piše, da je končal z "novo sistematično postavitvijo celtonega knjižnega gradiva", in nadalje, da je potem, ko je za glavno dvorano v novembru leta 1832 dobil nove knjižne omare, moral večji del gradiva prestaviti in prurediti, pri tem pa je "neprekinjeno" izdeloval tudi osnovni katalog vsega gradiva. V poročilu med drugim podrobno piše o tem, kako je moral stare, neobdelane knjižne fonde najprej očistiti prahu in trohnobe, ki sta se "desetletja" nabirala na njih, potem pa jih postaviti na ustrezna mesta in jih primerno obdelati. Celotno gradivo je bilo v tistem času shranjeno v štirih sobah s sedemdesetimi omarami, v posameznih omarah je bilo gradivo postavljeno po abecednem redu, upoštevani so bili tudi različni formati, še posebna pozornost pa je bila namenjna slovanskim tekstom, Zoisovi knjižni zbirki ter [[inkunabula|inkunabulam]]. Poročilo pa se končuje z besedami:" Z novo in na splošno sistematično, v nekaj primerih pa z večinoma alfabetsko postavitvijo knjig je postala uporaba knjižnice bistveno lažja. Sedaj bomo nadaljevali s sestavljanjem osnovnega kataloga." Jasno je, da Čop ni delal sam, ampak mu je skriptor [[Miha Kastelic]] izdatno pomagal, tudi s pisanjem kataložnih listkov. Celoten knjižni fond, razdeljen po strokah, pa je bil v tistem času že precejšen. V letnem poročilu za leto 1834 beremo, da je tedaj znašal 21.128 zvezkov, obetalo pa se je večje naraščanje, kajti obvezni izvodi so spet redno prihajali. Ko je leta 1835 Matija Čop utonil v Savi, je z gubernijskim dekretom 8. avgusta 1835 namestnik licejske knjižnice postal Miha Kastelic. Matija Čop je bil knjižničar evropskega formata. Vedel je, kako je treba urediti takšno ustanovo, da bo čimbolj uporabna, in temu urejanju je skoraj sedem let posvečal vse svoje moči. In to z veseljem ter s potrebnim poznavanjem stvari. Tudi doma so se mu knjige nabirale in narasle v knjižnico, ki je na koncu štela blizu 4.000 zvezkov v skoraj vseh evropskih jezikih. Zato Matija Čopa upravičeno štejemo za prvega slovenskega bibliotekarja in upravičeno je danes po njem imenovano najvišje priznanje na področju našega bibliotekarstva: Čopova diploma. ▼
Pomembno vlogo je odigral tudi kot bibliotekar. Ko je leta 1828 umrl stari knjižničar licejske knjižnice Matija Kalister, je bil Čop, ki je že kot dijak na gimnaziji Kalistru pomagal pri njegovem delu, pravzaprav edini, ki je knjižnico resnično dobro poznal in jo mogel urediti. Dve leti je moral vzporedno opravljati oboje: poučevati na gimnaziji in obenem voditi knjižnico. Vso praznino ki je nastala zaradi smrti knjižničarja licejske knjižnice je izpolnil Matija Čop, ki je bil med vsemi Slovenci najbolj strokovno usposobljen. Tudi gmotne razmere so se mu bistveno izboljšale. Tako je lahko živel, si laže nabavljal nove knjige in tudi sorodnikom (predvsem bratu Janezu) izdatneje pomagal.
▲
Jasno je, da Čop ni delal sam, ampak mu je skriptor [[Miha Kastelic]] izdatno pomagal, tudi s pisanjem kataložnih listkov. Celoten knjižni fond, razdeljen po strokah, pa je bil v tistem času že precejšen. V letnem poročilu za leto 1834 beremo, da je tedaj znašal 21.128 zvezkov, obetalo pa se je večje naraščanje, kajti obvezni izvodi so spet redno prihajali. Ko je leta 1835 Matija Čop utonil v Savi, je z gubernijskim dekretom 8. avgusta 1835 namestnik licejske knjižnice postal Miha Kastelic.
Matija Čop je bil knjižničar evropskega formata. Vedel je, kako je treba urediti takšno ustanovo, da bo čimbolj uporabna, in temu urejanju je skoraj sedem let posvečal vse svoje moči. In to z veseljem ter s potrebnim poznavanjem stvari. Tudi doma so se mu knjige nabirale in narasle v knjižnico, ki je na koncu štela blizu 4.000 zvezkov v skoraj vseh evropskih jezikih. Zato Matija Čopa upravičeno štejemo za prvega slovenskega bibliotekarja in upravičeno je danes po njem imenovano najvišje priznanje na področju našega bibliotekarstva: Čopova diploma.
== Objave, pomembna dela ==
| |||