Mirko Rupel: Razlika med redakcijama

Mirko Rupel je bil dejaven na vrsti področij, zlasti kot literarni zgodovinar, jezikoslovec, šolnik in bibliotekar. Od leta 1926 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji do premestitve, ki se je zgodila 4.maja 1946 v [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodno nacionalno knjižnico v Ljubljani]], katere je bil tudi upravnik oziroma ravnatelj od datuma 13.novembra 1946 pa do njegove smrti. Ob tem je med letoma 1946 in 1950 na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, leta 1949 pa je za [[France Kidrič|Francetom Kidričem]] prevzel še predavanje o starejši slovenski književnosti na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Po pobudah na ljubljanski univerzi od profesorja [[France Kidrič|Kidriča]] in [[Fran Ramovš|Ramovša]] začne proučevati slovensko [[Reformacija|reformacijo]], [[Protireformacija|protireformacijo ]] in [[Barok|barok ]], katere postanejo njegova glavna delovna področja, saj se jim je posvečal od študijskih let pa vse do svojih zadnjih dni; zgodovine starejših dob slovenske književnosti je obravnaval kot raziskovalec, srednješolski in univerzitetni učitelj, urednik knjižnih izdaj, prevajalec in popularizator. Prav tako izdaja tekste in tako je leta 1934 izdal reprezentativno analogijo ''Slovenski protestantski pisci'', obenem je pripravil še skrajšano izdajo za šolsko rabo. Izdal je tudi tekste o protestantskih piscih, torej o [[Janez Svetokriški|Janezu Svetokriškemu]] in [[Janez Vajkard Valvasor|J. V. Valvasorju]]. Prav tako objavlja arhivsko gradivo in članke o posameznih avtorjih, največ o [[Trubar]]ju. Napisal je tudi veliko člankov za [[Enciklopedija Jugoslavije|Enciklopedijo Jugoslavije]] in [[Slovenski biografski leksikon]]. Odkril in objavil je več zgodnjih slovenskih tiskov ter kulturnozgodovinsko pomembnih korespondenc in arhivskih dokumentov. Izdajal je izbrana besedila. Bil je tudi [[prešernoslovec]]; med drugim je pripravil izdajo [[Poezije dr. Franceta Prešerna|''Poezij dr. Franceta Prešerna'']] in po smrti [[France Kidrič|Franceta Kidriča]] dokončal [[Prešernov album]]. Starejše dobe je sintetično obdelal v [[Zgodovina slovenskega slovstva I|''Zgodovini slovenskega slovstva I'']]; v zadnjih letih je raziskoval predvsem Trubarjevo življenje in delo ter ga obdelal v monografiji. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, na jezikoslovnem področju je z [[Anton Bajec|A. Bajcem]] in [[Rudolf Kolarič|R. Kolaričem]] sodeloval pri [[Slovenska slovnica|''Slovenski slovnici'']] (1947, 1956) in [[Slovenski pravopis|''Slovenskem pravopisu'']] (1950, 1962). Največ uspeha je dosegel v letih 1952-53, ko je kot štipendist Unesca nekaj mesecev preučeval bibliotekarstvo v Franciji, Švici in Belgiji in plod iskanja v tujih in domačih arhivih in knjižnicah je prineslo vrsta novih dokumentov. Našel je 14 [[Trubar|Trubarjevih]] pisem in 8 dotlej neznanih tiskov; prek enega od njih je pripeljal v razvid dotlej neznanega avtorja, Matijo Trosta; vrh tega je našel še prek 60 novih izvodov že znanih tiskov. Najprej je poskrbel, da je [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]] dobila fotografske posnetke vseh novih najdb. O njih je sproti poročal, o tiskih najobširneje v knjigi ''Nove najdbe naših protestantik 16.stoletja'' (1954). Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpomembnejši prispevek je bil, da je uredil ''Drugi Trubarjev zbornik'' (1952) z razpravami, ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že [[France Kidrič|France Kidrič]]. Rupel ga je ohranil, a ga je na marsikaterem mestu znatno dopolnil. Biografija o [[Trubar|Trubarju]] je najprej izšla v srbskem prevodu (1960), dve leti kasneje pa še v slovenščini. Avtor je pripravljal še nemško verzijo, vendar njenega izida (1965) ni več doživel. Od leta 1946 je vodil oddajo, z zelo odmevnimi ''Jezikovnimi pogovori'' na [[Radio Ljubljana|Radiu Ljubljana]] in z njo dobrih petnajst let gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini. Leta 1946 mu je pripadla čast, da nadaljuje delo priznanih slovenskih bibliotekarskih delavcev [[Matija Čop|Čopa]], [[Fran Levstik|Levstika]], Pintarja, Žigona, [[Joža Glonar|Glonarja]], [[Janko Šlebinger|Šlebingerja]] in [[Avgust Pirjevec|Avgusta Pirjevca]]. Uredil je [[Josip Jurčič|Jurčičeva ]]zbrana dela in posamezne knjige [[France Prešeren|Prešerna]], [[Matija Valjavec|Valjavca]], [[Simon Gregorčič|Gregorčiča]] in [[Oton Župančič|Župančiča]]. Za gledališče je priredil v primorskem narečju [[Carlo Goldoni|Goldonijevo]] komedijo [[Primorske zdrahe|''Primorske zdrahe'']] in [[Marin Držić|Držićevega]] [[Dundo Maroje|''Dunda Maroja'']], ki je pri njem postal ''Boter Andraž''. Že takoj na začetku njegove bibliotekarske kariere je bil kot agilni organizator in soustanovitelj '''Društva bibliotekarjev Slovenije''', kateremu je nato predsedoval celo desetletje. Poleg tega je bil tudi soustanovitelj '''Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije''' in tudi kot organizator njenega ustavnega kongresa ter njen predsednik, oziroma vodilni funkcionar. Ni bilo bibliotekarskega sestanka, zborovanja ali strokovnega posvetovanja, da ne bi dr. Rupel na njem aktivno deloval ali kot organizator ali kot predavatelj. Organizacijsko se je udejstvoval tudi v '''Slavističnem društvu'''. Bil član sveta za kulturo in prosveto [[Socialistična republika Slovenija|LRS]] in član komisije za slovensko gramatiko in pravopis pri [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|SAZU]]. Urejeval je tudi vestnik in posledično bil urednik ''Znanstvenega vestnika Akademske založbe''.