Osiromašeni uran: Razlika med redakcijama

dodanih 4.576 zlogov ,  pred 12 leti
dp.
mBrez povzetka urejanja
(dp.)
'''Osiromašeni uran''' je oblika [[uran]]a, ki nastane kot odpadek pri izdelavi jedrskega goriva in vsebuje le med 0,2 in 0,3 % [[izotop]]a <sup>235</sup>U (za primerjavo: naravni uran vsebuje približno 0,7 % <sup>235</sup>U). Vsebnost izotopov <sup>234</sup>U in <sup>235</sup>U je torej reducirana glede na <sup>238</sup>U in vsebuje le 60 % [[aktivnost|specifične aktivnosti]], tj. 14,8 Bq/mg.
 
== Uporaba ==
Osiromašeni uran je eden najgostejših snovi (19,1 g/cm<sup>3</sup>) in se zato uporablja za različne ščite pred ionizirajočimi sevanji, za izdelavo izredno odpornih oklepov [[oklepno vozilo|oklepnih vozil]] in kot material za izdelavo protiuteži v letalski industriji.
[[Slika:30mm DU slug.jpg|thumb|right|250px|Projektil iz osiromašenega urana kalibra 30 mm]]
Najbolj znana je uporaba osiromašenega urana za izdelavo oklepno-prebojne municije (v [[zlitina|zlitini]] s [[titan]]om), saj ga je za razliko od nekoliko gostejšega [[volfram]]a možno enostavno ulivati in stružiti v željene oblike. Poleg tega projektili iz osiromašenega urana ob udarcu v tarčo ostajajo ostri. Druga lastnost urana pa je samovžig ob udarcu (pirofornost), ki povzroči, da se uran ob udarcu razprši v ozračju v obliki finih prašnih delcev.
Osiromašeni uran je eden najgostejših snovi (19,1 g/cm<sup>3</sup>) in se zato uporablja za različne ščite pred [[ionizirajoče sevanje|ionizirajočimi sevanji]] (še posebej proti [[žarek gama|žarkom gama]]) pri transportu radioaktivnih snovi in za izdelavo izredno odpornih oklepov [[oklepno vozilo|oklepnih vozil]], kot je ameriški [[M1 Abrams]] (pogosto v kombinaciji s [[titan]]om, tj. ~25 % ut. volumna), z [[beton]]om kot zaščitno steno [[jedrski reaktor|jedrskega reaktorja]], v [[medicina|medicini]] pa kot ščit proti radioaktivnim snovem pri tele-terapevtskih napravah (tipična masa od nekaj 10 do nekaj 100 kg). Uporablja se ga tudi kot material za izdelavo protiuteži v letalski industriji in [[ladjarstvo|ladjarstvu]] ter za [[satelit]]e in geofizikalno raziskovalno opremo. V zadnjih letih ga sicer iz varnostnih razlogov v vlogi protiuteži nadomešča [[volfram]].
 
Najbolj znana je uporaba osiromašenega urana za izdelavo oklepno-prebojne municije [[kaliber|kalibra]] 25 mm, 30 mm, 105 mm in 120 mm (v [[zlitina|zlitini]] s [[titan]]omtitanom), saj ga je za razliko od nekoliko gostejšega [[volfram]]a možno enostavno ulivati in stružiti v željene oblike. Poleg tega se projektili iz osiromašenega urana pri višjih [[temperatura]]h [[Adiabatna sprememba|adiabatno]] naostrijo, kar jim daje večjo prebojnost, ob udarcu v tarčo pa ostajajo ostri. Druga lastnost urana pa je samovžig ob udarcu (pirofornost), ki povzroči, da se uran ob udarcu razprši v ozračju v obliki finih prašnih delcev.
 
== Toksičnost ==
 
Ob sorazmerno široki uporabi osiromašenega urana (predvsem v vojnah) se pojavlja vprašanje o škodljivih učinkih urana na [[zdravje]]. Ker so uran in njegove spojine strupeni, poleg tega pa tudi rahlo [[radioaktivnost|radioaktivni]], je bilo od [[Zalivska vojna|Zalivske vojne]] dalje izvedenih precej raziskav o vplivu urana na človeški organizem, ki v večini primerov potrjujejo škodljivost za zdravje. Poleg tega pa poročajo o razmahu precej resnih bolezni ([[rak (bolezen)|rak]], genetske okvare) ravno na območjih, kjer je bila množično uporabljena municija iz osiromašenega urana (npr. na [[Kosovo|Kosovu]]) leta [[1999]] in v [[Irak]]u leta [[1991]] in [[2003]]). Nekateri ga smatrajo tudi kot glavni vzrok [[Zalivski sindrom|zalivskega sindroma]].
 
=== Poti in dejavniki pri kontaminaciji ===
Človeško telo stalno vsebuje v povprečju 90 μg urana preko normalnega prehranjevanja, pitja vode (~460 μg) in dihanja (~0,59 μg); od tega ga ~66 % vsebuje [[okostje]], 16 % [[jetra]], 8 % [[ledvica]] in 10 % druga [[tkivo|tkiva]].
 
Glavne poti kontaminacije organizma z osiromašenim uranom so vdihovanje (inhalacija), zaužitje in kožni (dermalni) kontakt. Relativni delež, ki ga prispeva vsaka pot, je odvisna predvsem od fizikalnih in kemičnih lastnosti ter nivo in trajanje izpostavljenosti (npr. v [[prebavni trakt|prebavnem traktu]] se absorpcija topnih (UF<sub>6</sub>, U<sub>2</sub>(NO<sub>3</sub>)<sub>2</sub>, UO<sub>3</sub>) in netopnih oblik (UO<sub>2</sub>, U<sub>3</sub>O<sub>8</sub>) razlikuje za vsaj 2%. Dominantna pot je zaužitje preko pitja vode in prehranjevanja, poseben problem predstavljajo majhni otroci zaradi geofagije (pojav, da kdo je zemljo oz. [[prst (pedologija)|prst]]) in nezavedanja pomena [[higiena|higiene]].
 
Inhalacija se pojavi predvsem pri uporabi tovrstnega streliva, gibanja na onesnaženih območjih zaradi depozitov in uničenih vozil (tanki, padla letala), poleg tega pa na raznašanje vpliva še veter. Od celotne zaužite količine se ga več kot 95 % izloči preko [[feces]]a, od absorbirane količine v [[kri|krvi]] pa se ga ~67 % filtrira skozi ledvica in izloči preko [[urin]]a v prvih 24 urah ter 90 % v naslednjih dneh. Kontaminacija preko dermalnega kontakta je pri nepoškodovani [[koža|koži]] zelo majhna in se jo lahko zanemari, razen pri večjih ranah in zapičenih šrapnelov in drugi fragmentov, ki vsebujejo osiromašeni uran, zaradi česar lahko preide v [[obtočila|krvni obtok]].
 
=== Vpliv na človeški organizem ===
Glavna tarčna organa pri kemični in radiološki zastrupitvi so ledvice in [[pljuča]], glede na raziskave pri [[živali]]h pa bi morda lahko vplival tudi na [[osrednje živčevje]], jetra, kožo, razmnoževanje in razvojni proces [[zarodek|zarodka]] (embria). Udeležen naj bi bil tudi pri tvorbi kompleksov z [[beljakovina]]mi in [[fosfolipid]]i, kar se pri nizkih koncentracijah kaže kot nastajanje mikroskopskih oblog na tubularnem [[epitelij]]u v ledvicah, pri visokih pa kot tubularna [[nekroza]], kar pa se klinično ne izrazi (manifestira), v pljučih naj bi povzročal pljučni [[edem]], [[krvavitev|krvavitve]] (hemoragije) in [[pljučni rak]].
 
=== Diagnoza in zdravljenje ===
Bolniki, ki so bili izpostavljeni osiromašenemu uranu, normalno ne kažejo specifičnih kliničnih znakov, zato so potrebni minimalno naslednji laboratorijski testi:
* analiza urina, pri čemer je poudarek na koncentracijah [[albumin]]a in [[glukoza|glukoze]], pri hudi izpostavitvi pa se v urinu pojavijo tudi beljakovine z nizko [[molekulska masa|molekulsko maso]], še posebej β2-mikroglobulin;
* analiza krvne koncentracije [[sečnina|sečnine]] in [[kreatinin]]a;
* testi za morebitno [[anemija|anemijo]] (slabokrvnost).
 
Za morebitne poškodbe pljuč je potrebno še [[radiodiagnostika|rentgensko slikanje]] [[prsni koš|prsnega koša]].
 
Za pospešeno izločanje osiromašenega urana se daje [[intravenska aplikacija|intavensko]] [[natrijev bikarbonat]] ter [[EDTA|etilen diamin tetraacetat]] z vezanimi [[kalcij]]evemi ali [[cink]]ovimi [[ion]]i (Ca-EDTA oz. Zn-EDTA).
 
== Opombe in reference ==
* ''Depleted uranium: Source, Exposure and Health Effects''. Department of Protection of the Human Environment, World Health Organization (WHO), 2001. {{ikona en}}
 
[[Kategorija:Kovine]]