Naratologija: Razlika med redakcijama

'''Naratologija''', teorija pripovedi ali pripovedoslovje je področje [[literarna teorija|literarne teorije]], nastalo na teoretičnih osnovah [[strukturalizem|strukturalizma]].

Termin naratologija je prvi uvedel [[strukturalizem|strukturalist]] [[Tzvetan Todorov|Tzvetan Todorov]] v svojem delu ''Grammaire de Décameron'' (''Gramatika Dekamerona''), 1969, in ga opredelil kot ''la science du récit'' (znanost o pripovedi). Ta pomen potrjuje tudi beseda sama, ki je sestavljenka iz latinskega glagola ''narrare'' oz. osnove njegovega namenilnika ''narratium'' in starogrške besede ''logos'' (beseda, govor, razlaga, pojem, bistvo, nauk). Gre za sistematično vedenje ali znanost o pripovediraziskovanje, ki svoj objekt preučevanja omejuje na določen tip [[diskurz|diskurza]], tj. na pripoved.

Osnova njenemu dvoravninskemu konceptu in tako imenovanim binarnim strukturam, na čemer temelji naratološki [[epistemologija|epistemološki]] kod, obstaja delno tudi že pri [[ruski formalizem|ruskih formalistih]]. Ti so v [[kompozicija|kompoziciji]] literarnih besedil artikulirali binarno opozicijo fabulemed [[fabula|fabulo]] (je področje globinske strukture besedila, je abstraktna stalnica) in sižeja[[siže|sižejem]]. Razliko med obema pojmoma so opredelili z razporeditvijo posameznih kompozicijskih sestavin na časovni premici, in sicer kot logično urejeno zaporedje dogodkov ter kot enkratno in ne nujno logično razporeditev teh istih dogodkov v konkretnem umetniškem besedilu.

Naratologi so ti dve teoretični kategoriji poimenovali drugače. V pojmovnem in terminološkem polju se pojavljajo izrazne dvojice in trojice ''histoire – discours'' (Tzvetan Todorov), ''histoire – récit – narration'' ([[Gérard Genette|Gérard Genette]]), ''story – discours'' ([[Seymour Chatman|Seymour Chatman]]) ter ''story – text – narration'' ([[Shlomit Rimmon-Kenan|Shlomit Rimmon-Kenan]]), za katere se zdi, da zaradi svoje nejasnosti pravzaprav ne morejo popolnoma nadomestiti pojmov, iz katerih so izšli, torej [[fabula|fabule]] in [[siže|sižeja]]. Nekateri naratologi uporabljajo tudi pojma fabula in siže (Genette).

Fabula je področjekronološko globinskeurejeno strukture besedila, je abstraktnazaporedje stalnicadogodkov, siže pa je del njegove površinske strukture in je konkreten in spremenljiv. TrebaFabula je poudariti možnost transformacije globinske strukture besedila v površinsko, ki je skladna z informacijo, ki jo želi avtor posredovati bralcu (poslušalcu), ter dejstvo, da je fabula neodvisna od pripovedovanja.

Predmet raziskovalnega interesa ni le pripovedna proza v smislu umetniškega dela, ampak je njeno področje razširjeno na vsa besedila, v katerih se pojavlja pripovedovanje – na ljudsko slovstvo, na tipe pripovedovanja, ki se pojavljajo v [[znanost|znanosti]], [[pravo|pravu]] ter v vsakodnevni jezikovni (govorni in pisni) praksi. To pomeni, da so naratološko zanimiva vsa tista [[besedilo|besedila]], ki skozi poseben »pripovedovanjski« postopek kažejo človekov odnos do sveta, ki so dejanja pripovedne [[komunikacija|komunikacije]].

* [[Franz StenzelStanzel|Franz Stenzel]]: ''Tipissche Erzählsituationen'' (1955)

*[[EberhardaEberhard LämmertaLämmert|EberhardaEberhard LämmertaLämmert]]: ''Bauformen des Erzählens'' (1975)

*[[Marjan Dolgan|Marjan Dolgan]]: ''Pripovedovalec in pripoved'' (1979) {{COBISS|ID=42753}} {{COBISS|ID=13927937}}