Italijanistika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 30:
Leta [[1937|1937]] je postal lektor za italijanski jezik [[Stanko Leben|Stanko Leben]]. Leta 1930 je izdal učbenik z naslovom Italjanska vadnica: za šole in samouke. Vodil je tečaje sodobnega italijanskega jezika, nekaj semestrov pa je posvetil tudi italijanski književnosti. Leta [[1940|1940]] so na pobudo slavista [[Fran Ramovš|Frana Ramovša]] sprožili postopek za docenturo za italijanski jezik. Za docente so se prijavili Stanko Leben, [[Anton Grad|Anton Grad]] in [[Anton Ribolli|Anton Ribolli]]. Fakultetni svet je izbral Stanka Lebna za docenta za italijanski jezik.
 
Po vojni je italijanistika zaživela s prihodom [[Stanko Škerlj|Stanka Škerlja]] iz [[Beograd|Beograda]]. Ta je obnovil šudijštudij romanskega jezikoslovja, za italijanščino pa še posebej študij dialektologije, zlasti [[benečija|beneških]] narečij, največ znanstvenega in pedagoškega dela pa je vložil v študij italijanske [[skladnja|skladnje]]. Njegov študij beneških narečij je nadaljeval [[Mitja Skubic|Mitja Skubic]], skladenjske raziskave pa [[Tjaša Miklič]], ki je prevzela vodenje katedre za italijanski jezik, potem ko je Skubic ustanovil hispanistiko.
 
Tjaša Miklič se posveča predvsem besediloslovnim in diskurzivnim raziskavam problemov, povezanih z besedilnim funkcioniranjem italijanskega glagola, večinoma s kontrastivne perspektive. Od leta [[2007|2007]] vodi katedro za italijanski jezik [[Martina Ožbot]], ki se posveča jezikom v stiku, besediloslovju z analizo diskurza in [[prevodoslovje|prevodoslovju]]. Raziskovalno in strokovno področje [[didaktika|didaktike]] italijanskega jezika vodi Darja Mertelj. Na tem področju je na oddelku vrsto let delovala tudi [[Lucija Čok]].