Bert Sakmann: Razlika med redakcijama

dodanih 888 zlogov ,  pred 10 leti
končano
(+)
(končano)
{{v delu}}
{{Infopolje Znanstvenik
|name = Bert Sakmann
Odraščal je v kmečkem okolju v kraju [[Lindau]] ob [[Bodensko jezero|Bodenskem jezeru]] na [[Bavarska|Bavarskem]]. Srednjo šolo je obiskoval v Stuttgartu, kjer je razvil zanimanje za [[fizika|fiziko]]. Sprva je hotel postati [[inženir]], a je v zadnjem letniku gimnazije njegovo pozornost pritegnila [[kibernetika]] oz. možnost razlaganja bioloških sistemov v okviru inženirstva. Ker se ni mogel odločiti med fiziko in biologijo, je šel študirat [[medicina|medicino]] na [[Univerza v Tübingenu|Univerzo v Tübingenu]]. Tu se je usmeril v [[elektrofiziologija|elektrofiziologijo]], ki se mu je zdela najbližje njegovemu zanimanju. Med študijem se je izpopolnjeval na več drugih univerzah in ga končal na [[Univerza v Münchnu|Univerzi v Münchnu]], kamor je sledil takratni simpatiji in kasnejši ženi.
 
Po zaključku študija je postal doktorski študent pri [[Otto Creutzfeldt|Ottu Creutzfeldtu]] na [[Inštitut Kraepelin|Inštitutu Kraepelin]] v Münchnu, kjer se je ukvarjal z nevrofiziološkimi osnovami svetlobne [[Fiziološka adaptacija|adaptacije]] v [[domača mačka|mačjem]] [[oko|očesu]]. Tu je spoznal, da mora za razumevanje kompleksnih pojavov v [[osrednje živčevje|osrednjem živčjevju]] najprej razumeti mehanizme na nivoju posameznih [[nevron]]ov. Zato se je udeležil poletne šole in seminarja pri [[Bernard Katz|Bernardu Katzu]] ter se pridružil laboratoriju Dieterja Luxa na Inšitutu Maxa Plancka za psihiatrijo, kjerkot asistent. Tu je spoznal [[Erwin Neher|Erwina Neherja]], ki ga je naučil merjenja [[električnielektričnih toktokov|električnih tokov]] skozi majhna področja [[celična membrana|celične membrane]]. Nato je leta 1971 odšel delat v Katzov laboratorij na [[Univerzitetni kolidž London|Univerzitetnem kolidžu London]].
 
V Londonu so ga pritegnila odkritja o molekularnih osnovah [[vzdražnost]]i celic in pričel se je ukvarjati z molekularnimi vidiki prenosa živčnih impulzov prek [[sinapsa|sinaps]]. Creutzfeldt mu je kmalu ponudil vodstvo lastnega laboratorija na Inštitutu Maxa Plancka za biofizikalno kemijo v [[Göttingen]]u, zato se je vrnil v Nemčijo. Tu sta v sodelovanju z Erwinom Neherjem razvila metodo meritev tokov skozi posamezne [[ionski kanalček|ionske kanalčke]] v vzdražnih celicah. Obstoj ionskih kanalčkov sta v [[1950.]] letih predpostavila [[Alan Lloyd Hodgkin|Hodgkin]] in [[Andrew Huxley|Huxley]]. Meritve Sakmanna in Neherja so pokazale, da je lahko tok bodisi nič, bodisi maksimalen, kar ustreza zaprtem oz. odprtem stanju kanalčka - to je bila neposredna eksperimentalna potrditev obstoja teh struktur. Prve meritve sta objavila leta 1976, v naslednjih letih pa sta tehniko še izpopolnila v sodelovanju z več podoktorskimi študenti. Opisala sta jo v temeljnem delu ''Single-channel Recording'' (1983).
 
V naslednjih letih je združil [[molekularna biologija|molekularne]] in elektrofiziološke tehnike v preučevanju povezave med strukturo ter funkcijo ionskih kanalčkov. S sodelavci je identificiral več tipov teh kanalčkov in njihove [[beljakovina|beljakovinske]] domene, ki so pomembne pri selektivnosti kanalčkov za različne [[ion]]e ter odpiranju oz. zapiranju kanalčkov. Ko se je ponovno posvetil osrednjemu živčevju je preselil svoj laboratorij v [[Heidelberg]], kjer deluje še danes.
 
Merjenje ionskih tokov skozi posamezne kanalčke (t.i. [[metoda vpete krpice membrane]]) se je od uveljavilo kot pomembna metoda za preučevanje procesov v vzdražnih celicah. Za dokaz obstoja kanalčkov in razvoj metode sta leta 1991 z Neherjem prejela [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino]] in še več drugih nagrad.
 
== Viri ==