Ilirsko kraljestvo: Razlika med redakcijama

Ilirsko kraljestvo (oziroma '''Kraljevina ilirija''') je bilo kljub zvenečemu imenu le administrativna enota in ni imelo lastne državnosti. Imelo je celo manj avtonomije kakor francoske [[Ilirske province]]. Kraljestvo ni imelo skupnih stanov, lastnega avtonomnega kanclerstva, celo ne skupnega gubernija. Razdeljeno je bilo na dva gubernija in sicer na Tržaški gubernij za otoke, [[Istra|Istro]] in [[PrimorskaAvstrijsko Primorje|PrimorskoPrimorje]] s središčem v Trstu in na Ljubljanski (Ilirski) gubernij za notranje dežele. Obsegalo je območje [[Koroška|Koroške]], [[Kranjska|Kranjske]], [[Trst]], [[Goriška|Goriško]] z ostalim ozemljem Primorja. Iz delov kranjske Istre in beneške Istre je bila oblikovana nova enota [[Istra]], ki je prav tako postala del kraljestva, poleg tega se je kraljestvo širilo proti jugu tudi čez del kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj in vsaj formalno in do 1822 tudi čez civilno Hrvaško z Reko.

Z reformo cerkvene ureditve iz leta 1830 je bilo za območje celotnega kraljestva ustanovljen institut skupnega ilirskega metropolita. Na mesto nadškofa goriškega in metropolita ilirskega pa je bil imenovan slovenski škof [[Jožef Balant]]. Kraljestvo je po vzoru antičnih ilirskih novcev dobilo lasten grb: zlato triero na modri podlagi, dopolnjen z nazobčano zlato krono. Že cesar [[Franc I. Avstrijski]] je tudi sprejel naslov ''kralj Ilirije'' (IL REX) in je že leta 1821 dal kovati novce s tem naslovom.

Po propadu [[Napoleon|Napoleonove]] [[FrancijaPrvo Francosko cesarstvo|Francije]] so avstrijski monarhi dobili popolno oblast nad področjem nekdanjih francoskih [[Ilirske province|Ilirskih provinc]]. Ideja o nastanku Ilirskega kraljestva se je razvila zaradi zunanje-političnih in notranje-političnih vzrokov. Med zunanje-politične vzroke lahko štejemo poskus zaustavljanja širjenja italijanskega in ruskega vpliva, med notranje-politične vzroke pa poskus ohraniti nekatere francoske reforme, zadrževanje madžarskega vpliva ter potrebo, da bi habsburški dvor čim prej nadomestil povojno začasno vojaško upravo, s katero so bili lokalni prebivalci precej nezadovoljni.

Cesar [[Franc I. Avstrijski]] in kancler [[Klemens von Metternich]] sta se naslonila na zatečeno upravno stanje na področju tedaj ukinjenih [[Ilirske province|Ilirskih provinc]]. Toda zaradi [[Dunajski kongres|Dunajskegadunajskega kongresa]] je delo na nekdanjih [[Ilirske province|Ilirskih provincah]] zastalo. Vseeno je bila oblikovana posebna ''Ilirska dvorska organizacijska komisija'' (1814-1815), njeno delo pa je dokončala ''Dvorska organizacijska komisija'' (1815-1817). Dvor je kljub nezaupanju izkoristil nekatere domače pravnike kot sta bila vitez Leopold Plenčič in Ivan Vilhar, nekdanji francoski glavar v Beljaku. Nastal je dobro dodelan načrt preureditve uprave. Med tem, ko se je tudi s pomočjo slovenskih pravnikov v tajnosti pripravljala nova upravna ureditev, se je dvorna politika zaradi zavlačevanja morala soočiti z akcijo hrvaškega zagrebškega škofa ([[Maksimilijan Vrhovac]]), ki je na lastno pest obnovil staro ureditev v severnem delu tiste civilne Hrvaške, ki je poprej bila del provinc.

13. junija 1816 je cesar [[Franc I. Avstrijski]] končno izdal odločbo o oblikovanju nove politične enote Ilirskega kraljestva<ref> [[Janko Polec|Polec Janko]](1924): ''Grb kraljestva Ilirije''. Slovenski pravnik, 1924, letnik 37, številka 3/ 4, str. 87.</ref>, 3. avgusta 1816 pa je izdal še cesarski patent, s katerim je bilo to kraljestvo dokončno ustanovljeno <ref>. [[Rudolf Andrejka| Andrejka Rudolf]] (1925): ''Kraljestvo Ilirija''. Slovenski pravnik, 1925, letnik 39, številka 7/8, str. 179.</ref>. Zaradi hrvaškega in madžarskegaogrskega odpora je bila celinska [[Hrvaška]] že leta 1822 nepovratno izločena iz ustroja kraljestva. Po drugi strani je celotna [[Koroška]] zaradi odpora lokalnega plemstva v resnici šele leta 1825 prišla v ustroj kraljestva.

Ilirsko kraljestvo se zaradi obrobnega pomena v nazivu avstrijskih vladarjev že od samega začetka vselej pojavlja na zadnjem mestu med kraljestvi, za [[Galicija|Galicijo]] in [[Lodomerija|Lodomerijo]]. Kot administrativna enota je obstajalo do leta 1849, z novo reakcionarno ustavo pa je bilo v političnem smislu odpravljeno in stare dežele so ponovno dobile vse kronske deželne časti. Ime kraljevine Ilirije se odslej še nekaj časa pojavlja predvsem kot geografski pojem. Pravno-formalno pa je Ilirsko kraljestvo obstajalo še naprej; cesarjevi patenti so še do vključno leta 1915 vsebovali naziv kralja Ilirije<ref> Verzijl J. H. W. (1973): ''Juridical Facts as Sources of International Rights and Obligations'', Stran 173</ref>, z reformo iz 10. Oktobraoktobra 1915 pa je ilirski grb po tihem izginil iz avstrijskega državnega grboslovja <ref>[[Janko Polec|Polec Janko]] (1924): ''Grb kraljestva Ilirije''. Slovenski pravnik, 1924, letnik 37, številka 3/4, str. 94.</ref>.

Nekateri posamezniki so že v Ilirskih provincah videli neko južno-slovansko državnost, [[Žiga Zois]] in [[Jernej Kopitar]] pa sta se na začetku navdušila nad možnostjo nastanka južno-slovanske države v sklopu avstrijskega cesarstva. To možnost sta videla prav v oblikovanju Ilirskega kraljestva. Kmalu sta bila razočarana, kajti očitno je bilo, da se Metternichov model o velikem avtonomnem kraljestvu ne bo uresničil, ampak da bo prevladal bolj konservativen model cesarja [[Franc I. Avstrijski|Franca I. Avstrijskega]] <ref> Vidmar Luka (2009): ''Struktura in funkcija pisem iz literarnoprerodne korespondence Žige Zoisa''. Str. 299-303 </ref>