Tekoči kristal: Razlika med redakcijama

odstranjenih 43 zlogov ,  pred 12 leti
m
pp.
m (popravek)
m (pp.)
 
== Zgodovina ==
[[Slika:MBBA.png|thumb|right|Kemijska struktura molekule [[MBBA|N-(4-Methoxybenzylidenemetoksibenziliden)-4-butylanilinebutilalinin (MBBA)]].]]
Tekoče kristale je odkril [[Avstrijci|avstrijski]] [[botanik]] in [[kemik]] [[Friedrich Richard Reinitzer]] (1857 – 1927). V poznih letih 1880 je eksperimetiral s [[holesteril benzoat|holesteril benzoatom]]. Pri tem je odkril nenavadne lastnosti, ki jim je pozneje dal ime [[Otto Lehmann]] (1855 – 19229). Danes so te vrste tekoči kristali znani kot holesterični tekoči kristali. Reinitzer je odkril, da ima holesteril benzoat dve [[tališče|tališči]]. Prvo je pri 145,5°C, ko se holesteril benzoat topi v motno tekočino. Pri 178,5°C se ponovno topi in nastane prozorna tekočina. Pojav je [[reverzibilna sprememba|reverzibilen]]. O odkritju je obvestil [[Otto Lehmann|Otta Lehmanna]]. Pozneje je Lehmann proučeval snov s [[polarizacija valovanja|polarizirano]] [[svetloba|svetlobo]]. Pri tem je odkril, da snov vrti ravnino polarizacije vpadajoče svetlobe in odbija krožno polarizirano svetlobo.
V letu [[1969]] je [[Hans Kelker]] uspel sintetizirati snov, ki je imela nematsko fazo že pri sobni temperaturi. To je bil [[N-(4-methoxybenzylidenemetoksibenziliden)-4butylaniline]]4-butilalinin oz. (oznaka [[MBBA)]].
 
 
== Faze tekočih kristalov ==
[[Slika:Lipid bilayer and micelle.png|right|thumb|250 px|Struktura liotropnega tekočega kristala. Rdeče glave površinsko aktivne snovi (tenzida) so v stiku z vodo, repi pa so v olju (modro): dvojna plast (levo) in [[micel]]a (desno).]]
Liotropni snovi moramo dodati topila, da postane tekoči kristal. V preteklosti so izraz uporabljali za snovi, ki so bile sestavljene iz [[amfifilnost|amfifilnih]] [[molekula|molekul]]. Takšne snovi imajo [[hidrofilnost|hidrofilni]] del molekule (imenujemo ga glava) in [[hidrofobnost|hidrofobni]] del molekule (imenujemo ga rep). molekule, ki imajo hidrofilni in hidrofobni del, so vedno amfifilne. Primeri amfifilnih spojin so soli maščobnih kislin. Lastnost tekočega kristala nastane zaradi hidrofobnega pojava. Najbolj enostaven in pogosto uporabljen liotropni tekoči kristal je [[milo]].</br>
Pri zelo nizkih [[koncentracija]]h amfofilne snovi so molekule razpršene brez reda. Pri malo večjih koncentracija (a še vedno majhnih) se molekule spontano združujejo v [[micela|micellemicel]] ali mehučkee. To nastane tako, da se hidrofobni del molekule skrije v mehurček oziroma [[micela|micelo]]micel, hidrofilni del pa se premakne proti vodni raztopini v okolici. Tako nastala telesa se ne urejajo, do ureditve pride šele pri večjih koncentracijah. Značilna je ureditev teh okroglih teles v heksagonalno stebričasto fazo, ki jo imenujemo tudi ''srednja milna faza''. Pri še večjih koncentracijah dobimo lamelarno fazo, kjer so posamezne plasti amfifilne snovi ločene s plastmi vode. V nekaterih sistemih med heksagonalno in lamelarno fazo nastane kubična faza, kjer nastane gosta kubična mreža. Kroglice so lahko tako povezane, tvorijo dvoplastno kubično fazo.
Telesa, ki jih tvorijo amfifilne snovi so običajno okrogla. Lahko pa imajo tudi obliko ploščic (biceli), paličic, ali pa so troosni (tri osi micele so usmerjene v različne smeri). V nekaterih sistemih pri visoki koncentraciji opazimo inverzne faze. </br>
Za liotropne tekoče kristale je značilno, da kažejo lastnosti tekočih kristalov samo v območju določenih koncentracij.