Oleg Novgorodski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Legenda o smrti Olega Preroka |
Helgu iz Schechterjevega pisma |
||
Vrstica 42:
[[Slika:OlegsMound.jpg|thumb|left|250px|Domnevna grobna gomila Olega Novgorodskega ob reki Volhov v bližini Stare Ladoge]]
Primarna kronika Olega imenuje Prerok ([[ruščina|rusko]]: вещий), kar namiguje na posvečen pomen njegovega nordijskega imena (svečenik), pa tudi na okoliščine njegove smrti. Po legendi, ki jo je romantiziral [[Aleksander Puškin]] v svoji slavni baladi "Pesem o modremu Olegu",<ref>Leningrad, Aurora Art Publishers, 1991.</ref> mu je poganski svečenik prerokoval, da bo umrl zaradi svojega žrebca. Ponosen na svojo jasnovidnost je Oleg svojega konja poslal stran. Mnogo let kasneje je vprašal, kje je njegov konj, pa so mu odgovorili, da je poginil. Oleg je želel videti njegove posmrtne ostanke in odpeljali so ga na mesto, kjer so ležale žrebčeve kosti. Ko se je s škornjem dotaknil konjeve lobanje, je iz nje prilezla kača in ga ugriznila. Oleg je umrl in prerokba se je uresničila. V skandinavskem izročilu se je legenda ohranila v sagi o Orvar-Oddu.
==Helgu iz Schechterjevega pisma==
Primarna kronika navaja, da je Oleg umrl leta leta 913 in da je njegov naslednik Igor Kijevski vladal od njegove smrti do leta 944, ko so ga umorili. [[Schechterjevo pismo]],<ref>Golb, Norman in Omeljan Pritsak. Khazarian Hebrew Documents of the Tenth Century. Ithaca: Cornell Univ. Press, 1982, str. 106-121.</ref> ki ga je pisal neznan judovski [[Hazar]] svojemu sodobniku, bizantinskemu cesarju [[Roman I. Lekapen|Romanu I. Lekapenu]], opisuje dejavnosti nekega ruskega vojskovodje HLGW ([[hebrejščina|hebrejsko]]: הלגו), katerega ime se običajno transkribira kot "Helgu"<ref>SL Fol. 2r, 15-16; 17. Avtor pisma Hazarijo imenuje "naša dežela". SL Fol. 1r:19, 2v:15,20.</ref> Mnogi zgodovinarji so dolgo časa omalovaževali in zavračali del Schechterjevega pisma, ki omenja Helguja (Olega) še v 940. letih.<ref>Zgodovinarji so priznali avtentičnost Schechterjevega pisma šele potem, ko je Mihail Artamonov objavil, da pristnost dokumenta ni vprašljiva. Nekateri zgodovinarji kljub temu vanj še vedno dvomijo, predvsem zaradi njegovega razhajanja s Primarno kroniko.</ref>
Zgodovinarji, med katerimi sta tudi David Christian in Constantine Zuckerman, so nedolgo tega ugotovili, da podatke iz Schechterjevega pisma potrjujejo razne druge ruske kronike in namigujejo na borbo v zgodnji ruski državi med strankami, ki so podpirale Olega in strankami, ki so podpirale Rurikoviča Igorja, v kateri je bil Oleg nazadnje poražen.<ref>Zuckerman, Constantine. "On the Date of the Khazar’s Conversion to Judaism and the Chronology of the Kings of the Rus Oleg and Igor." Revue des Études Byzantines 53 (1995), str. 257-268.</ref><ref>Christian, David. A History of Russia, Central Asia and Mongolia, Vol. 1. Blackwell, 1998, str. 341-345.</ref> Zuckermann je tudi predlagal, da se morajo zgodnje ruske kronike na podlagi teh virov časovno uskladiti. Zuckermann, pa tudi drugi zgodovinarji, ki so preučevali te vire, so prepričani, da so Hazari izgubili Kijev šele v zgodnjem 10. stoletju in ne leta 882, kot se običajno trdi,<ref>Golb, Norman in Omeljan Pritsak. Khazarian Hebrew Documents of the Tenth Century. Ithaca: Cornell Univ. Press, 1982, str. 60-71.</ref><ref>Shahmatov, A.A. Ocherk Drevnejshego Perioda Istorii Russkogo Jazyka. Petrograd, 1915 (reprinted Paris 1967), xxxii-xxxiii.</ref> da Igor ni bil Rurikov sin, pač pa daljnji potomec in da Oleg ni bil Rurikov neposredni naslednik, ampak da je med njima še neka "izgubljena generacija".<ref>"Izgubljeno generacijo" je med Olega in Igorja vrinil Omeljan Pritsak. Zuckermann je njegovo predpostavko zavrnil kot "popolno špekulacijo" in oba vladarja postavil v zgodnje do srednje 10. stoletje.</ref>
Posebno zanimanje zgodovinarjev vzbuja podatek iz Schechterjevega pisma, ki govori o Olegovi smrti. Oleg naj bi namreč pobegnil in napadel FRS, kar morda pomeni Perzijo,<ref> Pavel Kokovcov je v svojem ruskem prevodu Schechterjevega pisma leta 1932 napisal, da se FRS morda nanaša na [[Trakija|Trakijo]], kjer so bili Rusi v vojni z Romanom I. Lekapenom poraženi.</ref> kjer so ga ubili. Trditev se presenetljivo dobro ujema z zapisi arabskih zgodovinarjev, na primer ibn Miskavejha, ki so opisali podoben ruski napad na muslimansko državo [[Albanija, Kavkaz|Aranijo]] leta 944.<ref>al-Miskawaihi. The Eclipse of the 'Abbasid Caliphate. D. S. Margoliouth, angleški prevod, Oxford 1921</ref>
==Sklici in opombe==
| |||