Ibn Haldun: Razlika med redakcijama

dodanih 20 zlogov ,  pred 10 leti
m
Prav tako se je nespametno prepustil dvornim spletkam in se zarotil proti svojemu dobrotniku, ki ga je, ko je izvedel za zaroto, zaprl v ječo, kjer je moral preždeti dve leti, vse do vladarjeve smrti leta 1358.
 
Njegovo politična kariera je bila tudi v nadaljevanju precej razburkana, kar je ustrezalo zelo nestabilni politični situaciji v takratni severni Afriki. Leta 1361, ko se je ponovno vpletel v dvorne spletke na strani poražene stranke, se je umaknil v [[Granada|Granado]], zadnji preostanek muslimanske vladavine na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]]. Tamkajšnji vladar mu je ponudil diplomatsko službo v posredovanju na dvoru kastiljskega kralja [[Pedro I. Kastiljski|Pedra Krutega]], kjer naj bi posredoval v mirovnem sporazumu med Kastilci in Granado. Vendar so se spletke in zarote nadaljevale tudi v politično šibki Granadi, zato je sprejel ponudbo nekega prijatelja, da bi postal zakladnik v mestu [[Béjaïa]] (izg. ''Bedžaja'') v današnji Alžiriji, kjer mu je kljub zamenjavi vladarjev, sprva uspelo obdržati službo. Toda nezaupanje novega vladarja in še starih nasprotnikov ga je prisililo v ponoven umik, tokrat iz kaotičnega političnega življenja. Zavetje si je skupaj z družino, ki jo je osnoval, poiskal v osami nekega [[nomadi|nomadskega]] plemena, kjer je ostal dve leti.
 
V tem obdobju nomadske osamitve je sklenil napisati svetovno zgodovino, ki jo je kasneje naslovil »Knjiga primerov in zbirka zgodnje in sledeče ji zgodovine v časih Arabcev, Nearabcev in Berberov ter najslinejših vladarjev njihovega časa«<ref>Prevod naslova Nina Svetlič, poln naslov: ''Kitābu l-ʕibār wa Diwānu l-Mubtada' wa l-Ħabar fī Ayyāmu l-ʕarab wa l-Ājam wa l-Barbar wa man ʕĀsarahum min ĐawIu s-Sultānu l-Akbār''</ref>. Sprva je zasnoval teoretični uvod, Mukadimo, danes njegovo najbolj znano delo, v katerem se je oddaljil od nekritičnosti in retoričnosti predhodnikov ter analizo nastanka in propada civilizacij dopolnil s sociološkimi in ekonomskimi vidiki. Za nadaljevanje v širšo zgodovino Magreba je potreboval dostop do dobro založene knjižnice, zato se je odrekel nomadski osami in po četrt stoletja ponovno obiskal rodni Tunis, da bi se posvetil študiju in poučevanju.