Anna Seghers: Razlika med redakcijama

odstranjeni 103 zlogi ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
 
Anna Seghers je bila edini otrok trgovca z umetninami iz Mainza, Isidorja Reilinga in njegove žene Hedwige. Čeprav se je družina opredeljevala za ortodoksne Jude, je bila njihova najbolj brana družinska knjiga Lutrova biblija. Anna je od leta 1907 obiskovala privatno šolo, od 1910 naprej pa višjo dekliško šolo v Mainzu, današnjo škofijsko gimnazijo. Med prvo svetovno vojno je Anna Seghers nudila prvo pomoč in pomagala ranjencem, zato je maturo opravila šele 1920. Takoj zatem je v Kölnu in Heidelbergu študirala zgodovino, umetnostno zgodovino in sinologijo. Leta 1924 je doktorirala na heidelberški univerzi z dizertacijo Judje in judovstvo v delu Rembrandta.
 
Leta 1925 se je poročila z madžarskim sociologom Lászlóm Radványim, ki se je kasneje preimenoval v Johanna-Lorenza Schmidta. Preselila sta se v Berlin, kjer se jima je leta 1926 rodil sin Peter. Ena njenih prvih objav je bila pripoved Grubetsch, ki je izšla leta 1927 pod njenim psevdonimom Seghers (brez imena). Kritiki so domnevali, da je ime moško. Psevdonim Seghers je prevzela od cenjenega nizozemskega jedkalca in slikarja Herculesa Seghersa (zasledimo lahko tudi zapis Segers).
Leta 1925 se je poročila z madžarskim sociologom Lászlóm Radványim, ki se je kasneje preimenoval v Johanna-Lorenza Schmidta. Preselila sta se v Berlin, kjer se jima je leta 1926 rodil sin Peter.
 
Leta 1925 se je poročila z madžarskim sociologom Lászlóm Radványim, ki se je kasneje preimenoval v Johanna-Lorenza Schmidta. Preselila sta se v Berlin, kjer se jima je leta 1926 rodil sin Peter. Ena njenih prvih objav je bila pripoved Grubetsch, ki je izšla leta 1927 pod njenim psevdonimom Seghers (brez imena). Kritiki so domnevali, da je ime moško. Psevdonim Seghers je prevzela od cenjenega nizozemskega jedkalca in slikarja Herculesa Seghersa (zasledimo lahko tudi zapis Segers).
Leta 1928 se je rodila hčerka Ruth. V tem letu je tudi izšla njena prva knjiga Vstaja ribičev na sveti Barbari (Der Aufstand der Fischer von St. Barbara). Tudi ta knjiga je izšla pod njenim psevdonimom Anna Seghers. Zanjo je na predlog Hansa Hennyja Jahnna še isto leto prejel Kleistovo nagrado. Leta 1928 se je pridružila komunistični stranki Nemčije in v naslednjem letu je bila eden od ustanovnih članov Društva delavsko-revolucionarnih pisateljev. Po prihodu nacionalsocialistov na oblast je gestapo Anno Seghers za kratek čas priprl; njene knjige so v Nemčiji prepovedali in jih zažigali. Kasneje je lahko pobegnila v Švico, od koder se je odpravila proti Parizu.
V izgnanstvu je sodelovala pri časopisih nemških priseljencev; med drugim je bila tudi članica uredniškega odbora mesečnika Neue deutsche Blätter. Leta 1935 je bila ena od ustanoviteljic Organizacije za zaščito nemških pisateljev v Parizu. Njen mož je bil po začetku druge svetovne vojne in po vkorakanju nemških čet v Pariz interniran v južnofrancosko koncentracijsko taborišče Le Vernet. Anni Seghers je z otroki uspelo pobegniti iz zasedenega Pariza v del južne Francije, ki je bil pod oblastjo Henrija Philippa Petaina. Tam si je pri Marseillu prizadevala za izpustitev svojega moža in za možnost izstopa iz države. Njen trud se je končno obrestoval pri mehiškem generalnem konzulatu pod vodstvom Gilberta Bosquesa, kjer so beguncem velikodušno izdajali vstopna dovoljenja za odhod v Mehiko. Ta čas je upodobila v svojem romanu Tranzit, ki je izšel leta 1944.
13

urejanj