Anna Seghers: Razlika med redakcijama

dodanih 40 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran: miniatur|Anna Seghers, 1966 Anna Seghers (* 19. november 1900 v Mainzu; † 1. junij 1983 v B...)
 
[[Slika:Anna Seghers (Bundesarchiv-Bild 183-F0114-0204-003) – retouched by Carschten.jpg|miniatur|Anna Seghers, 1966]]
Anna Seghers (* 19. november 1900 v Mainzu; † 1. junij 1983 v Berlinu; poročena kot Netty Radványi, po rodu Reiling) je bila nemška pisateljica.
 
Življenje
 
== Življenje ==
 
Anna Seghers je bila edini otrok trgovca z umetninami iz Mainza, Isidorja Reilinga in njegove žene Hedwige. Čeprav se je družina opredeljevala za ortodoksne Jude, je bila njihova najbolj brana družinska knjiga Lutrova biblija. Anna je od leta 1907 obiskovala privatno šolo, od 1910 naprej pa višjo dekliško šolo v Mainzu, današnjo škofijsko gimnazijo. Med prvo svetovno vojno je Anna Seghers nudila prvo pomoč in pomagala ranjencem, zato je maturo opravila šele 1920. Takoj zatem je v Kölnu in Heidelbergu študirala zgodovino, umetnostno zgodovino in sinologijo. Leta 1924 je doktorirala na heidelberški univerzi z dizertacijo Judje in judovstvo v delu Rembrandta.
Leta 1925 se je poročila z madžarskim sociologom Lászlóm Radványim, ki se je kasneje preimenoval v Johanna-Lorenza Schmidta. Preselila sta se v Berlin, kjer se jima je leta 1926 rodil sin Peter. Ena njenih prvih objav je bila pripoved Grubetsch, ki je izšla leta 1927 pod njenim psevdonimom Seghers (brez imena). Kritiki so domnevali, da je ime moško. Psevdonim Seghers je prevzela od cenjenega nizozemskega jedkalca in slikarja Herculesa Seghersa (zasledimo lahko tudi zapis Segers).
Leta 1947 je Anna Seghers zapustila Mexico in odšla v Berlin, kjer je v zahodnem Berlinu živela kot članica Socialistične stranke enotnosti Nemčije. V tem letu je prejela tudi Büchnerjevo nagrado za književnost. Leta 1950 se je preselila v vzhodni Berlin. Imenovana je bila za članico mirovne organizacije World Peace Council in za ustanovno članico Nemške akademije umetnosti. 1951 je prejela Državno nagrado NDR. Od 1952 do 1978 je bila predsednica Zveze nemških pisateljev v NDR. Leta 1955 se je Anna Seghers s svojim možem preselila na Volkswohlstraße 81 (današnja ulica Anne Seghers) v današnjem tehnološkem središču Berlin-Adlershofu v Berlinu in tam živela do smrti. Danes je v njenem stanovanju spominska soba in muzej o življenju in delih Anne Seghers.
Leta 1957 je bil zoper Walterja Janka, vodjo nemške založbe Aufbau Verlag, ki je izdajala njene knjige, opravljen proces zaradi domnevne “kontrarevolucijske zarote”. Anna je o tem molčala, kljub temu da je vedela, da to ni prav. Tudi poskus tihega posredovanja pri Walterju Ulbrichtu je spodletel. Molčala je tudi leta 1961 pri izljučitvi Heinerja Müllerja in leta 1979 pri izključitvi devetih kritičnih avtorjev iz Zveze nemških pisateljev. Leta 1975 je prejela kulturno nagrado za svetovni mir, postala pa je tudi častna meščanka vzhodnega Berlina. 1978 je odstopila z mesta predsednice Društva nemških pisateljev ter postala častna predsednica. V istem letu je umrl njen mož. Leta 1981 ji je tudi rojstno mesto Mainz podelilo častno meščanstvo. Umrla je 1. julija 1983 in je po odločitvi Akademije umetnosti pokopana na Dorotheenstädtischenskem pokopališču v Berlinu.
 
Dela
 
== Dela ==
 
Zgodnja dela Anne Seghers lahko pripišemo novi stvarnosti (nem. Neue Sachlichkeit). V času, ko je ustvarjala v emigraciji, ni bila pomembna le kot organizatorka, temveč je napisala tudi dva izmed najpomembnejših romanov tega časa; Tranzit in Sedmi križ. Kasnejše romane, ki so izšli že v NDR, pripisujemo obdobju socialističnega realizma. Ti romani kažejo shematsko vedenje figur in hkrati zaradi zvestosti svoji stranki vzbujajo občutek nejevolje. Omenjena zvestoba stranki pa se ne nanaša na njene številne vodilne funkcije (npr. predsednica Društva nemških pisateljev). Za razliko od romanov iz petdesetih in šestdesetih let, pa so kasnejše pripovedi ohranile svojo literarno veljavnost. Vse do visoke starosti je Anna Seghers pisala s pripovedno svežino, saj je vedno znova med seboj mešala snovi iz renesanse, vzhodne Azije, Karibov in Mehike. Vso snov je prepletla tankočutno in razgledano, pisala je domiselno, ter v nasprotju z vsemi klišeji. Imela je dobre sposobnosti oblikovanja ter navajanja podatkov, da je bila zgodba dobro razumljiva.
• Mrtvi na otoku Djal (Die Toten auf der Insel Djal, 1924, pripovedka)
• Tri ženske s Haitija (Drei Frauen aus Haiti, 1980, cikel pripovedi)
• Pravični sodnik (Der gerechte Richter, 1990, pripovedi, nastale že leta 1957, a zaradi političnih razlogov tistega časa, niso smele biti objavljene)
 
== Filmi po njenih delih ==
• Vstaja ribičev (Der Aufstand der Fischer, 1934, režija: Erwin Piscator)
• Sedmi križ (Das siebte Kreuz, 1944, režija: Fred Zinnemann)
• Prava modra (Das wirkliche Blau, 1986, režija: Christa Mühl)
• Pravični sodnik (Der gerechte Richter, 2000, režija: Torsten C. Fischer)
 
== Priznanja in nagrade ==
• 1928 Kleistova nagrada
• 1947 Büchnerjeva nagrada
• V delu Berlina Berlin-Neu-Hohenschönhausen je knjižnica Anne Seghers.
 
 
== Nagrada Anne Seghers ==
 
Nagrada Anne Seghers je mednarodna nagrada za literaturo, ki jo vsako leto podeljuje Sklad Anne Seghers. Nagrada se imenuje po nemški pisateljici Anni Seghers, ki je v svoji oporoki odredila, da mora biti denar, ki ga je zaslužila s svojimi deli, namenjen podpori mladih avtorjev. Poleg same nagrade nagrajenec prejme tudi 25.000 evrov. Nagrada se vedno podeli hkrati enemu avtorju iz nemškogovorečih območij in enemu avtorju iz latinsko-ameriškega prostora.
Nagrada se podeljuje že od leta 1986, in sicer jo je do leta 1994 podeljevala Akademija umetnosti iz Berlina, od leta 1994 dalje pa Sklad Anne Seghers. Prijava za pridobitev te nagrade ni mogoča. Predsedstvo Sklada Anne Seghers vsako leto določi eno osebo kot žirijo, ta pa predlaga oba nagrajenca.
13

urejanj