Zgornje Bitnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 18:
== Zgodovina ==
=== Opomba avtorja ===
''Opomba avtorja'':
''V besedilih uporabljam naziv Bitnje v edninski obliki, kakršno smo uporabljali vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tako pišem zaradi spoštovanja do tradicije. Tudi pomembna strokovnjaka iz [[Škofja Loka|Škofje Loke]], kot sta zgodovinar [[Pavle Blaznik|dr. Pavel Blaznik]] in geograf [[France Planina]], sta dosledno uporabljala tako obliko, t.j. "v Bitnju".''
''Zgledujem se tudi po Blaznikovi knjigi Škofja Loka in loško gospostvo iz 1973. leta. Enako obliko uporablja v Zgodovini mesta Kranja zgodovinar dr. Josip Žontar.''
''Lojze Zavrl''
=== Od kod ime Bitnje ===
Nemški cesar Oton II. je [[973]]. in [[1002]]. leta daroval [[Škofija Freising|Freisinškemu]] [[škof]]u Abrahamu obširno ozemlje na [[Sorško polje|Sorškem polju]], [[Stražišče|Stražišču]], [[Besnica|Besnici]] ter v [[Selška dolina|Selški]] in [[Poljanska dolina|Poljanski dolini]]. To ozemlje je bilo redko poseljeno s prebivalci slovenskega porekla. Zemljiški gospodje so zato pričeli naseljevati na Sorškem polju prebivalce z Bavarske. Ti so si kmalu po prihodu v naše kraje zgradili v današnjih [[Spodnje Bitnje|Spodnjih Bitnjah]] manjšo cerkev posvečeno [[sveti Vid|svetemu Vidu]] ([[Vitus]]). Prvi pisani viri omenjajo že [[1160]]. leta vas '''Vitingen''', imenovano po [[sveti Vid|svetem Vidu]]. V [[urbar]]ju iz leta [[1291]] nato zasledimo delno spremenjeno ime vasi t.j. '''Veitingen'''.
Vrstica 24 ⟶ 33:
Leta [[1584]] so vasi delno spremenili ime. Imenovali so jo '''Veichting'''. Še isto stoletje so njeno ime ponemčili in jo poimenovali '''Feichting'''. To ime se je potem obdržalo skoraj tristo let. V tem obdobju so vas razdelili na tri dele: '''Ober Feichting''', '''Mitter Feichting''' in '''Unter Feichting'''. Šele v drugi polovici 19. stoletja dobi kraj slovensko ime '''Bitinje''', nato pa dobi na začetku prejšnjega stoletja današnje ime.
=== Arheološka najdišča v Bitnjah ===
#Na Križnarjevem polju vzhodno od [[vrtec|vrtca]] Biba v Zgornjih Bitnjah so tri prazgodovinske [[gomila|gomile]]. Dve sta že dokaj izravnani z zemljo, ena pa je še skoraj v celoti ohranjena. Po ustnem izročilu je domači sin, ki je študiral v [[Ljubljana|Ljubljani]], koncem 19. stoletja izkopaval na gomilah. Med drugimi predmeti je baje izkopal tudi bronasto sekiro.
#Dobro ohranjena prazgodovinska gomila se nahaja tudi v ravninskem delu gozda zahodno od Srednjih Bitenj. Naši predniki so ji pravili [[Atila|Atilov]] [[grob]]. Stari ljudje so pripovedovali, da so pred kakimi sto leti prišli iz [[Kranj]]a neki gospodje. Na vrhu gomile so izkopali jarek in našli zlato skrinjo. Res pa je le to, da je tam še danes viden delno zasut jarek. Izkopavanja je verjetno vodil znani kranjski [[arheolog]] [[Walter Schmid]] doma na [[Gaštej]]u.
#V nekdanji [[gramoznica|gramoznici]] Golobovi jami, južno od [[gasilski dom|gasilskega doma]] Bitnje, so spomladi [[1962]] delavci naleteli na štiri staroslovanske [[skelet]]ne [[grob]]ove. Arheologi so v dveh grobovih našli poleg [[okostje|okostij]] še [[keramika|keramične]] [[posoda|posode]] in [[železo|železen]] [[nož]]. Starost grobov ni bila točno določena. Domnevno izvirajo iz začetka 10. stoletja našega štetja. Najdbo hrani [[Gorenjski muzej]] v Kranju. Golobove jame danes ni več. Pred desetletji so jo zasuli z odpadnim gradivom.
#Pri [[Cerkev svetega Miklavža|cerkvi sv. Miklavža]] v Spodnjih Bitnjah so arheologi [[1983]]. leta odkrili ostanke rimske podeželske vile ([[villa rustica]]). Pri izkopavanjih, si so jih opravili [[1944]]. leta, so prvič na [[Gorenjska|Gorenjskem]] odkrili ostanke rimske [[centralna kurjava|centralne kurjave]] ([[hipokavst]]). Ta se nahaja na površini kakih 40 m2. Tudi cerkev sv. Miklavža stoji na rimskih gradbenih ostankih. Površina, kjer se nahajajo ostanki rimskih zgradb, meri skoraj en [[hektar]]. Strokovnjaki uvrščajo najdbo v 4. stoletje našega štetja.
Vse omenjene najdbe, razen Golobove jame, so s posebnim predpisom iz [[1992]]. leta zaščitene. Zato je vsak poseg na omenjena področja prepovedan.
=== Poselitev sorškega polja ===
O življenju na Sorškem polju pred 10. stol. našega štetja je le malo podatkov. Podrobnejših arheoloških raziskav doslej še ni bilo. Znanih je le nekaj slučajnih najdb. Ne glede na to pa lahko utemeljeno domnevamo, da se je na tem območju tudi v davnini odvijalo razmeroma živahno življenje. O tem pričajo številne prazgodovinske gomile na Šmarjetni gori, v Zg. Bitnju in Godeških dobravah. Iz rimskega obdobja so bili odkriti ostanki zgradb v Sp. Bitnju, Dorfarjih in Škofji Loki ter obširno rimsko grobišče na Ledenski gmajni blizu Medvod. Domnevno je peljala preko Sorškega polja tudi rimska cesta. To dokazujejo nekatere najdbe, toda strokovnjaki o tem še molčijo.
Sorško polje so nekdaj prekrivali obširni gozdovi. Redko naseljeni prebivalci so tod obdelovali svojo zemljo. O tem pričajo v prejšnjem stoletju odkriti staroslovanski grobovi v Sr. Bitnju in na Gorenji Savi. To dokazujejo tudi slovenska krajevna imena : Žabnica (Sabniza), Lubnik (Lubnic), Stara Loka (Lonca), Suha (Susane) in še mnoga druga.
Do velikih sprememb je prišlo po letu 973, ko je nemški cesar Oton II. daroval to ozemlje freisinškemu škofu Abrahamu. V začetnem obdobju je zemljiški gospod skrbel za obdelavo zemlje v lastni upravi. Za to je imel najete posebne oskrbnike. Tovrstna posestva, danes jim pravimo pridvorni način gospodarstva, so bila ustanovljena v Loki, Bitnju, Žabnici in Godešiču, obstajala pa so do 14. stoletja.
Kmalu po prevzemu ozemlja je zemljiški gospod začel načrtno poseljevati tudi Sorško polje. Že 1160. leta je bilo na območju Bitnja 48, v Žabnici pa 44 gruntov (hub). Te so spadale pod bavarsko župnijo. Poleg nje so obstajale še gadmarska, godeška in praška županija. Največja je bila Bavarska, ki se je kasneje preimenovala v Bitenjsko. Sem so naseljevali Bavarce. Od tod ime županije. Naši predniki so dolga stoletja govorili nemško. Pozneje se je začela nemščina mešati s slovenščino. To je bil samo njim razumljiv jezik, o čemer piše tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.
=== Loško gospostvo ===
Velik del gorenjskega ozemlja med Idrijo, Radovljico in Bohinjem je v letih [[973]] do [[1002]] prešel v last freisinških škofov. Ti niso bili le gospodarji zemljišč in voda, ampak so bili tudi deželni knezi in najvišji sodniki svojim podložnikom. Takrat je bilo ustanovljeno loško gospostvo. Razprostiralo se je na desnem porečju reke Save od Krope do Mavčič. Zajemalo je tudi celotno porečje obeh Sor vse do Medvod. Mejilo pa je na tolminsko, idrijsko, goriško, blejsko, radovljiško in kranjsko gospostvo.
To ozemlje je bilo takrat le redko poseljeno s slovenskim prebivalstvom. Da pa bi lahko obdelali kar največ površin, so škofje naseljevali ljudi od drugod. Tako so področje Bitnja in Žabnice poselili z Bavarci, kjer so ustanovili bavarsko župo (Officium Bavarorum). Na desnem bregu Poljanske Sore in po hribih od Poljan do Škofje Loke so naselili Korošce slovenskega porekla. Njihovo župo so imenovali koroška župa (Officium Karantorum). V samotne in hribovite kraje okrog Sorice pa so naselili Tirolce iz Pustriške doline (Pustertal).
Loško ozemlje je bilo v prvih stoletjih razdeljeno na tri okrožja: Bavarcev, Korošcev in Slovencev. Koncem 13. stoletja pa so ozemlje razdelili na 16 žup. Največja med njimi je bila Bavarska, ki se je pozneje preimenovala v Bitenjsko.
Na čelu loškega gospostva je bil loški glavar, nekdaj imenovan tudi oskrbnik. Tega je imenoval freisinški škof. Glavar je bil tudi sodnik v kriminalnih zadevah. O takratnih obsodbah nam še danes priča Krvavo znamenje v Škofji Loki, kjer so izvrševali kazni nad obsojenci. Poleg glavarja je imel pomemben položaj tudi kaščar. Ta je moral skrbeti, da so podložniki redno poravnavali svoje obveznosti. To so bile predvsem dajatve v naravi. Največ je bilo žita in sira. Zbrane pridelke so skladiščili v kašči. Ta še dandanes stoji na Spodnjem trgu v Škofji Loki.
Polerg omenjenih so imeli položaje pri upravi gospostva še mitničar, orožar, sodin in komornik. Med nižje uslužbence pa so spadali biriči, sli, stražniki in vratarji.
Gmotni položaj loškega gospostva se je močno poslabšal v [[18. stoletje|18. stoletju]]. Končni udarec pa so mu zadale napoleonske vojne. Avstrijsko vojsko so leta 1800 v severni Italiji porazili Francozi. Naslednje leto je bila sklenjena mirovna pogodba. V njej je bilo tudi določilo, da se cerkvene posesti podržavijo. To je doletelo tudi freisinško škofijo, ki je izgubila celotno škofjeloško ozemlje. [[1803]]. leta je loško gospostvo prenehalo obstajati. S tem aktom se je končalo 83 letno obdobje njegovega obstoja. Stoletja trajajoča povezava med Škofjo Loko in Freisingom je bila čez noč pretrgana. Takrat se je obrnil nov list v zgodovini naših krajev.
=== Kolonizacija sorškega polja ===
Vrstica 35 ⟶ 74:
Do 16. stoletja so bili na bitenjskem ozemlju naseljeni le [[gruntar]]ji. V tistem času pa so se začeli naseljevati še [[kajžar]]ji. Na gozdnatih in močvirnih zemljiščih zahodno od kmečkega naselja so imeli svoj [[kajža|kajže]]. V začetku 16. stoletja jih je bilo le 15, ob razpadu Loškega gospostva v začetku 19. stoletja pa jih je bilo že 84. Ker jih [[skop]]a zemlja ni mogla preživljati, so se pričeli ukvarjati s [[sitarstvo]]m. Kajžarji in sitarska obrt so bili nekaj stoletij značilnost naših krajev, sredi 20. stoletja pa so nepovratno odšli v [[zgodovina|zgodovino]]. Tukajšnje kmetije so se po večini obdržale in so gospodarsko uspešne bolj kot kdaj koli poprej.
=== Rimska cesta ===
Vrstica 60 ⟶ 91:
Med uradi je bil največji bavarski urad. Obsegal je 23 naselij. Razprostiral se je od [[Okroglo, Naklo|Okroglega]] na severu, [[Pevno|Pevna]] in [[Stara Loka|Stare loke]] na zahodu do [[Puštal]]a na jugu.
Koncem [[15. stoletje|15. stoletja]] so se uradi preimenovali v [[župa|župe]] (županije). Bavarski urad se je odslej imenoval bitenjska župa. Ta je imela po [[urbar]]ju iz leta [[1501]] 297 [[huba|hub]] (gruntov) in 1485 prebivalcev. Za primerjavo naj navedem, da je bilo v Poljanski župi, ki je bila v loškem gospostvu druga po velikosti, le 90 hub in 450 prebivalcev.
Bitenjska župa je obstajala okrog 200 let. Med leti [[1785]] in [[1787]] so se župe preimenovale v [[občina|občine]]. Takrat se je naselje [[Stražišče]] odcepilo od bitenjske občine. Po koncu francoske okupacije in obnove avstrijske oblasti sta se Stražišču priključila še [[Župnija Kranj - Šmartin|Šmartin pri Kranju]] in gorenja Sava. V takratnem sistemu je Stražišče obstojalo kot podobčina. Po takratnih merilih je ta občina izstopala po velikosti in prebivalstvu, saj je imela 1035 prebivalcev.
Vrstica 101 ⟶ 132:
==Ujme in nadloge==
===Potresi===
Prvi zgodovinsko potrjen hujši potres je prizadel naše kraje leta [[792]]. Podatki o škodi in žrtvah žal niso znani. Takrat je v naših krajih vladal [[franki|frankovski]] kralj in kasnejši rimski cesar [[Karel Veliki]] ([[768]] - [[814]]).
Zelo močan [[potres]] je prizadel naše kraje 26. marca [[1511]]. Žarišče potresa je bilo na območju [[Idrija|Idrije]] ([[Potres na Idrijskem 1511]]). Skoraj vse zidane zgradbe so bile močno poškodovane ali pa porušene. Tudi vsi trije loški gradovi so bili hudo prizadeti. Starega gradu pod [[Lubnik]]om in Zgornjega stolpa na Kranceljnu zaradi močnih poškodb niso več obnovili. Takoj pa so pričeli obnavljati sedanji [[loški grad]]. Takratni freisinški škof Filip ([[1498]] - [[1541]]) je naročil glavarju loškega gospostva Pavlu Raspu, da naj skrbi za njegovo obnovo. Enako je veljalo za [[kašča|kaščo]] na Spodnjem trgu. Zato so naložili podložnikom nove davke in uvedli dodatno tlako. V spomin na potres in obnovo so na obe zgradbi namestili spominski plošči. Čeprav je od takrat preteklo že skoraj petsto let, sta obe plošči ohranjeni še danes.
Istega dne kot je bil idrijski, se je zgodil silovit potres tudi v [[Furlanija|Furlaniji]]. V obeh potresih je takrat umrlo okoli 12000 ljudi.
14. aprila [[1895]] je prizadel Ljubljano in okoliške kraje nov [[Ljubljanski potres|močan potres]]. Veliko zgradb je bilo porušenih, še več pa je bilo poškodovanih. Umrlo je sedem ljudi, škode pa je bilo za 7 milijonov goldinarjev. Takratni ljubljanski župan [[Ivan Hribar]] ([[1896]] - [[1910]]) je najbolj zaslužen za hitro in učinkovito obnovo Ljubljane.
Starejši Bitenjčani so se spomnili, da so se takrat tudi v naših vaseh tla močno tresla še več dni po glavnem potresu. Posebne škode ni bilo, saj so bile hiše večinoma lesene. Ljudi je bilo strah, ker se tla nikakor niso hotela umiriti. Zato so se zgroženi množično zatekali v cerkev Marijinega oznanjenja v [[Crngrob]] in prosili Marijo za pomoč.
===[[Turški vpadi]]===
Prastrah pred [[Turki]] je v ljudskem spominu ostal vse do današnjih dni. 9. oktobra [[1408]] za časa vladavine turškega sultana Sulejmana I.. so Turki prvič pridrli v naše kraje. Požgali so [[Metlika|Metliko]] in okoliške kraje. Tudi našim krajem ni bilo prizanešeno. Eden hujših napadov je bil za binkošti 1. julija [[1471]] leta. Takrat je iz [[Bosna|Bosne]] pridrl Ishak beg s 15.000 konjeniki. Pred [[Ljubljana|Ljubljano]] so se turki razdelili v tri skupine. Prva je opustošila Škofjo Loko in vasi do [[Kranj]]a. Potem je zavzela in požgala še [[samostan]] [[Velesovo]] in okoliške kraje.
Vrstica 113 ⟶ 154:
Turški vpadi so se proti koncu 16. stoletja preusmerili na [[Prekmurje]]. Toda ko so [[1593]] leta doživeli hud poraz v [[Bitka pri Sisku|bitki pri Sisku]], je bilo konec turške nevarnosti za naše kraje. Takrat je padel tudi njihov poveljnik [[Hasan Predojević|Hasan paša]]. Ljubljanski nadškof Tomaž Hran je dal iz njegove dragocene obleke sešiti mašni plašč. Ta se še sedaj nahaja v [[Narodni muzej Slovenije|Narodnem muzeju]] v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Ko je bilo leta [[1606]] sklenjeno premirje s Turki, so se naši predniki lahko dokončno oddahnili.
===[[Kuga]]===
Vrstica 190 ⟶ 221:
Naj bo omenjena še ena zanimivost iz Mihove oporoke. V njej je zapisal, da bo vsak, kdor bo prišel na njegov pogreb, v zahvalo prejel en goldinar. Koliko goldinarjev je bilo v ta namen izplačanih iz njegove zapuščine, pa ni znano.
==
Dimež in Jernej Šifrer sta si bila v nekaterih pogledih precej podobna. Ne glede na to, da je med življenjem enega in drugegaq preteklo skoraj 250 let, sta bila vsak na svoj način upornika zoper oblast. Za oba so tudi zmotno menili, da sta Bitenjčana. Na koncu sta bila oba poražena. Kdo je bil Dimež?
Anton Cerar Danilo je [[1911]]. leta napisal ljudsko igro z naslovom Dimež, strah kranjske dežele. Glavni junak je poglavar rokovnjačev Janez Siherl – Dimež, doma z bogate bitenjske kmetije. Zgodba se odvija v sredini [[19. stoletje|19. stoletja]]. Takrat je doseglo rokovnjaštvo v deželi kranjski največji razmah.
Zapisovalka krajevne zgodovine in ljubiteljska rodoslovka Antonija Šifrer iz Žabnice se je pred tridesetimi leti ukvarjala tudi z Dimežem. Piše, kako so takoj po končani [[Prva svetovna vojna|1. svetovni vojni]] v Žabnici uprizorili Danilovo igro Dimež. V pripravah na uprizoritev so po vasi iskali stare obleke in povpraševali ljudi po rokovnjačih. Devetdesetletna Jergova mama je povedala, da naj bi bil Dimež stric od mlinarja pri Rdeči poti v Spodnjem Bitnju. To so potem potrdili še drugi starejši ljudje. Antonija in njene sodelavke so pozneje podrobno pregledale matične knjige starološke župnije, pod katero je takrat spadalo Spodnje Bitnje. Kljub prizadevanjem pa jim ni uspelo dokazati sorodstvene povezave med Dimežem in mlinarjevo rodbino.
Besniški župnik Pokorn je v zgodovinskem zborniku [[Besnica]] pri [[Kranj|Kranju]] že [[1909]]. leta ugotovil, da je bil Dimež Franc Ziherl, doma iz Gorenje Save pri Kranju. Precej natančno je opisal tudi njegovo življenjsko pot in rokovnjaštvo.
Zgodovinar-arhivist Gorazd Stariha pa je pred dobrimi desetimi leti podrobno raziskal Dimeževo življenjsko pot in obseg rokovnjštva na Gorenjskem. V raznih arhivih je našel veliko podatkov.
Ugotovil je, da je bil Franc Ziherl-Dimež rojen 2. decembra [[1827]] na Gorenji Savi pri Kranju kot nezakonski sin matere Jere Ziherl, imenovane Dimca. Njegov oče naj bi bil domnevno Travnov Janez iz ene najstarejših rokovnjaških družin.
Franc je bil kot mlad fant poklican v vojsko. Ker mu disciplina ni ustrezala, je kmalu pobegnil in se pridružil rokovnjačem. Bil je zelo sposoben in iznajdljiv, zato je kmalu postal njihov poglavar. Bil je tudi mojster preoblačenja. Tako maskiran je večkrat popival z žandarji, ne da bi ga ti prepoznali.
Novembra [[1852]]. leta so ga ujeli v Škofji Loki skupaj s tremi pomagači. Štiri leta kasneje je bil obsojen na 18 let zapora. Na prestajanje kazni so ga poslali v Osijek. Že po dveh letih je od tam pobegnil in se vrnil na Gorenjsko, kjer je nadaljeval svoje rokovnjaško življenje.
21. januarja [[1862]]. leta je pogorela Skofičeva opekarna v Trzinu. Na pogorišču so našli dve ožgani moški trupli. V enem od njiju so prepoznali rokovnjaškega poglavarja Franca Ziherla-Dimeža. Tako se je končalo pestro življenje enega najbolj znanih rokovnjačev na Gorenjskem.
== Objekti ==
===[[Villa rustica|Vila rustika]]===
Vila rustika (villa rustica) je bil do 20 ha velik gospodarski obrat oziroma pristava iz rimskega obdobja. Njegova značilnost je bila tržna naravnanost in uporaba suženjske delovne sile. Ta posestva so bila gospodarska osnova rimske politične izbrane družbe. Poslopja so bila zasnovana tako, da so jasno ločeni bivalni prostori za lastnika in njegovo družino od gospodarskega dela in prostorov za delovno silo (sužnje). V Sloveniji so arheologi odkrili že okoli dvesto ostalin vil rustik.
Vrstica 201 ⟶ 251:
V Žabnici so nekaj let pred začetkom 2. svetovne vojne pri gradnji hiš ob zadružnem domu naleteli na ostanke podobne vile rustike. Ti dve najdbi sta pomembni zato, ker dokazujeta, da je bilo to obdobje poseljeno že veliko prej kot pa se je pričela freisinška kolonizacija v 10. stoletju. Oba objekta pa potrjujeta domnevo, da je v bližini potekala tudi [[Zgornje Bitnje#Rimska cesta|rimska cesta]].
===Loška pot===
Loško pot pozna skoraj vsak Bitenčan. Le redki pa vedo, kako pomembna prometna zveza je nekdaj bila. V davnih časih, ko še ni bilo asfaltiranih niti betonskih cest, so le Rimljani gradili za tisti čas zelo moderne makadamske ceste. Pravimo jim Rimske ceste. V srednjem veku pa so gradnjo cest močno zanemarili. Takrat so bile v rabi predvsem tovorniške poti.
Tudi Loška pot je služila tovornikom. Kdaj je nastala, ni znano, verjetno pa v enajstem stoletju, ko je loško gospostvo pričelo uvajati kolonizacijo Sorškega polja. To domnevo opiram na dejstvo, da Loška pot poteka popolnoma vzporedno s prvotno zasnovo vasi Bitnje in Žabnica, v oddaljenosti 600 m proti zahodu. Na slednji dokaz za to domnevo je rahel levi ovinek pred Grohčevo kmetijo v Srednjem Bitnju na cesti Škofja Loka – Kranj. Prav tak ovinek pa je na Loški poti nekaj deset metrov severneje od križa v Brezju. To se prav lepo vidi na katastrskem načrtu našega območja.
Ob poti je bilo nekdaj postavljenih več znamenj. To so bili leseni križi. Ljudje so jih postavljali ob poteh v spomin na žalostne dogodke, kadar se je nekdo ponesrečil ali pa so nekoga oropali ali ubili. Na našem območju so še pred nekaj leti stali ob Loški poti trije taki križi. Ohranjena sta še dva. Eden je v Spodnjem Bitnju, na robu gozda, kakih 50 m južneje od odcepa proti Mlinarju. Drugi pa je v gozdu Brezje, nekaj korakov proč od poti, ki pelje iz Srednjega Bitnja proti Gabrovci. Za oba križa vaščani prav lepo skrbijo, saj sta bila oba pred leti obnovljena. Žal pa se v ljudskem izročilu vedenje o tem, kdaj in zakaj sta bila postavljena, ni ohranilo.
Prvotna Loška pot je potekala v skoraj ravni črti od juga proti severu. To je bila glavna prometna zveza med Škofjo Loko in Freisingom. Ime je dobila po Škofji Loki. Njen začetek je bil na Grencu, nato je šla po sedanji trasi glavne ceste skozi Sveti Duh, Forme in Dorfarje. Od tam naprej je bila speljana po travnikih in gozdu za vasmi Šutna, Spodnje, Srednje in Zgornje Bitnje ter naprej mimo nekdanje Puškarne do sedla med Svetim Joštom in Šmarjetno goro. Pri Rakovici je prečkala Savo in se povzpela na Okroglo. Tam se je priključila poti, ki je vodila iz Kranja proti severu.
Promet se je takrat odvijal v obliki tovorništva. S konji so tovorili kmetijske pridelke, obrtniške in železarske izdelke v severne dežele Evrope. Konji so prenašali okoli 160 kg težke tovore. Blago je bilo običajno nameščeno v ploščatih lesenih sodčkih. Tovorništvo je bilo v tistih časih pomemben vir dohodkov prebivalstva.
V Kranj pa je iz Škofje Loke vodila druga pot. Ta se je v Dorfarjih odcepila od Loške in peljala skozi Šutno. V Zgornji Žabnici se je priključila na pot, ki še danes pelje med kmetijami skozi Spodnje in Srednje Bitnje. Takrat pa je peljala še naprej ob zahodnem robu kmetij skozi Zgornje Bitnje in se priključila na Bantale. Skozi Stražišče in po starem Gaštejskem klancu je pripeljala v Kranj. Do leta [[1767]] je bila to glavna pot, ki je vodila iz Škofje Loke v Kranj. Tega leta pa so zgradili novo deželno cesto, ki še danes poteka od Dorfarij proti Žabnici in naprej v Kranj.
Nekdanja Loška pot bi lahko postala turistična zanimivost naše krajevne skupnosti, potrebno bi bilo namestiti nekaj informativnih tabel, jo na nekaterih močvirnih mestih utrditi, zgraditi mostiček čez Gabrovco in po njej speljati kolesarsko stezo.
== Odlomki iz življenja nekdanjih bitenjčanov on okoličanov ===
=== [[Paolo Santonino]], Popotni dnevnik, [[1486]]. leta ===
... Po kosilu v hiši župnika Pankracija Eckerja v Škofji Loki smo odhajali po ravni cesti v Kranj, pet naših milj daleč in sredi poti smo prišli v zelo dolgo vas Bitnje ( Faitin ), imenovano po ondotni cerkvi svetega Vida, kjer se dobi veliko platna. Pravijo, da tod pozimi vrtijo preslico in tkejo tako moški kakor tudi ženske ...
=== dr. [[Franc Kos]], Doneski k zgodovini Škofje Loke ===
[[Gradec]], dne 16. januarja [[1619]]
[[Kralj Ferdinand]] ukazuje Bernardinu Barbotu, deželnemu oskrbniku na Kranjskem, da bi odpravil pregrešno navado mladeničev v Stražišču in Bitnem, ki se posebno ob nedeljah in praznikih radi opijanijo ter si čas kratijo s plesanjem, igranjem, preklinjanjem in prešestvovanjem.
[[Ljubljana]], dne 1. februarja [[1619]]
Bernardin Barbo, Kranjski deželni oskrbnik pošilja Jakobu Fangkhlu, loškemu oskrbniku, ukaz kralja ferdinanda, da bi prepovedal mladeničem po Stražišču in Bitnem ob nedeljah in praznikih pijančevati, igrati, plesati, preklinjati in prešestvovati. Ako bi pa tega ne storil, moral bi plačati globe 50 cekinov v zlatu.
=== Grad Škofja Loka, dne 19. septembra [[1638]] ===
Loški glavar piše freisinškemu škofu ter mu naznanja, da je prejel njegove ukaze. Kar se tiče škofovega predloga, da bi spravljali odslej loški podložniki vsako leto sladko vino po tovorih zastonj, ker bi se njih tovorjenje smatralo kot robota, odgovarja glavar, da je misel dobra, a neizvedljiva zarad trmoglavosti podložnikov. Ti bi namreč ne hoteli kaj takega storiti ter bi si rajši iskali svojih pravic pri sodniji, kakor pa se prostovoljno udali. Tega mnenja sta tudi plemeniti Hutzing in pa Pučar v Ljubljani. Vendar hoče poskusiti ter sklicati na dan svetega Matevža na samo Bitničanov in Poljancev iz vseh peterih občin, ki so bili že do sedaj dolžni vino tovoriti do Loke, temuč tudi druge župane in po tri kmete iz vsake županije, da jim naznani škofovo mnenje. Najbrže se ne bodo hoteli udati ...
=== Loški grad, dne 20. novembra [[1647]] ===
Oskrbnik Korbinijan Fuernpfeil poroča freisinškemu škofu o prepirih zarad mitnine v osliški županiji in drugod. Nadalje poroča, da so se Bitničanje in Žabničanje pritožili zoper Loško gospostvo pri notranjeavstrijski vladi zarad hrastovega, smrekovega in jelovega lesa v bitenskem gozdu, kterega odrekajo loškemu gospostvu, a upa, da nič ne opravijo. O izidu te pravde hoče mu o svojem času poročati.
=== Loški grad, dne 7. avgusta [[1653]] ===
Loški glavar, plemeniti Wangnerekh se pritožuje pri deželnem glavarju zoper loške podložnike in piše, da je napovedal robotnino po bitenjski župniji, a nobeden podložnik ni prišel, da bi jo plačal. Pač pa so se mu siloma ustavili, ko jim je hotel zarubiti njih imetje.
=== Razno, dne 6. oktobra [[1653]] ===
Baron Puech piše loškemu glavarju, da ne dvomi, da je srečno prišel v Loko ter se prepričal, kako so se obnašali loški podložniki, ko ga ni bilo doma. Pravi, da se mu ne zdi previdno, da se je zarubilo imetje tistim podložnikom, ki niso plačali robotnine. To bi utegnilo imeti neprijetne nasledke. Bolje bi bilo, da bi se bilo izprva zahtevalo le od glavnih kolovodij, najprej po bitenjski župniji, da morajo dati robotnino. Ako bi ne bi hoteli tega storiti, zarubilo bi se jim njih premoženje. Ako bi se bili temu upirali, poslati bi jih morali prec v Ljubljano ter jih tu vreči v ječo. Ako bi se ne bili hoteli tukaj udati, peljati bi jih morali v Karlovec ali pa kam drugam, kjer bi bili morali delati v rovih. Ostali podložniki bi potem radi ubogali, ko bi videli kako se postopa s kolovodjami.
=== Loški grad, dne 6. novembra [[1653]] ===
Loški glavar, plemeniti Wangnerokh, piše deželnemu glavarju ter pravi, da menda mislijo loški podložniki, da se jim ni treba ravnati po cesarskih ukazih. Ker se torej protivijo trikratnim cesarskim ukazom, zaslužijo pač, da bi bili ostro kaznovani. Med vsemi loškimi podložniki so najupornejši Bitničanje, ker se ti ne nehajo zoperstavljati in dostikrat pregovore tudi druge podložnike, da jim slede. Med Bitničani so pa največ zakrivili spodaj našteti podpihovalci. Ti so : Andrej Rejec, Andrej Eržen, Jakob Hafner, Jurij Kašman, Mihael Križaj in Jernej Šifrer.
=== Loški grad, dne 26. julija [[1703]] ===
Vsled patenta deželne gosposke ukazuje loško glavarstvo Gregoriju Hartmanu, Bitenskemu županu, da preskrbi do prihodnje sobote večera ali pa do nedelje jutra 50 voz, izmed katerih naj bo vsak vprežen z dvema konjema ter naj jih pošlje v Kranj, da bodo vozili od tu pa do Jesenic vojaški provijant. Ako bi se ne ravnal po ukazu, plačal bi globe od vsakega voza po šest cekinov v zlatu. Vozniki dobe od vsakega stota na jedno miljo po tri krajcarje ali jeden groš nemške veljave kot odškodnino.
=== [[Franc Ksaverij Kramar]], starološki župnik, [[1893]] ===
Žabniška soseska – četrt ure od Bitna proti Loki, leži na ravnem polju, šteje čez sedemdeset hišnikov in med njimi štirideset zemljakov, večinoma premožnih pa tudi ošabnih kmetov. Ta soseska je imela to posebno postrežbo, da je hodil ob nedeljah in praznikih eden izmed prifarskih kaplanov zjutranjo službo božjo zavoljo pastirjev, hišnih varihov in lenuhov opravljat v žabniško podružnico. Sploh je prifarska duhovščina tej ošabni soseski, kolikor mogoče posebno stregla. Vendar vse to še ni zadostovalo nekaterim bahačem; izmislili so si, da se hočejo ločiti od Stare Fare in v Žabnici napraviti lastno faro. Od začetka so bili le kaki trije ali štirje bahači; vsem drugim sosedom se je ta misel iz prvega zdela nespametna in nepotrebna. Nastala je potem huda borba med bahači in duhovščino, posebno z župnikom Jerebom, rojenim Žabničanom, kateri o delitvi fare ni hotel celo nič slišati in je do smrti vedno debele dajal pod nos….
=== [[Minka Jenko]] – Mrakova Minka iz Stražišča, dnevniški zapis, [[1928]] ===
Nedelja, 14. oktobra [[1928]]
Zjutraj sem vstala ob deset minut čez šest. Zakurila sem v peči, pristavila kavo, mleko, juho in zelje. Šla sem krmit prašiče in molzti kravo. Kava mi je zavrela in vzkipela, juha mi je šla čez, kar me je zelo jezilo. Vrgla sem burkle po veži in pričela kleti. Nato sem pometla hišo, vežo in »svoj salon«. Ko je prišla mama od maše, sem nalila kavo, da smo zajtrkovali, nakar sem se začela napravljati za k maši. Danes bo odkritje spomenika žrtev svetovne vojne. Ko sem se napravljala, je šla po cesti godba gasilskega društva iz Žabnice. Malo pozneje je koračnica naznanjala drugo trumo. Šli so v lepem redu dva in dva. Bilo jih je precej in zato sem vedela, da so iz Bitnja. Šle smo skupaj z Ojstrovo Micko in Johano in se pogovarjale, bi li šle v sprevodu ali bi prodajale zijala kar pri cerkvi. Odločile smo se za prvo, izvršile smo pa drugo. Pri cerkvi smo obstale. Izprevod se vije že po Krevlji. Gasilcem iz Bitnja poveljuje g. Rojina. Prvi znan mi je bil Maticev Johan, pa Šmelov, Ojstrov, Martinova dva, Jakov in še mnogi drugi ...
== Ljudska knjižnica Bitnje ==
Leta [[2007]] je preteklo 70 let odkar v našem kraju deluje javna knjižnica. Že [[1937]]. leta jo je ustanovilo prostovoljno gasilsko društvo Bitnje. Poslovala je v kletnih prostorih novozgrajenega gasilskega doma. Ker gasilci niso imeli dovolj denarja za nakup novih knjig, je Ana Zavrl knjižnici posodila več kot 50 svojih knjig. Prvi knjižničar je bil Mavricij Volgemut, katerega je kasneje zamenjal Ferdo Pintar. Knjižnica je redno poslovala do aprila [[1941]], ko so Nemci zasedli našo deželo.
Nekateri člani gasilskega društva so takoj na začetku okupacije odnesli knjige domov in jih poskrili, da jih Nemci ne bi uničili. Najbolj prizadeven pri skrivanju je bil Pavel Eržen, ki je pozneje padel v partizanih. Žal pa se je med vojno večina teh knjig porazgubila.
Že prva leta po končani vojni sta mladinski organizaciji LMS Zgornje Bitnje in LMS Srednje Bitnje pričeli po vasi zbirati knjige. LMS Zgornje Bitnje jih je zbrala 18, LMS Srednje Bitnje pa 86 knjig. Od nekdanje gasilske knjižnice se je ohranilo le 22 knjig. Ker v vasi takrat ni bilo na razpolago javnega prostora, so jih začasno shranili na kmetiji Franca Porenta – Brnka, saj so bili pri tej hiši trije dejavni člani mladinske organizacije. V zimskem času, ko ni bilo toliko dela, so platnice knjig zavijali z ovojnim papirjem. Knjige so potem čakale več let, vse do pomladi 1952, ko so jih preselili v izpraznjeno pisarno ukinjenega KLO Bitnje, pri Kovaču, Srednje Bitnje 10.
Knjižnica je pričela redno poslovati v nedeljo, 25. marca 1952. Odprta je bila vsako nedeljo dopoldne. Poslovala je v okviru SZDL Bitnje. Prvi knjižničar je bil Lojze Zavrl. Že takoj na začetku se je vpisalo 16 bralcev. Takrat je bila to edina kulturna dejavnost na vasi, saj še ni bilo televizije in ne avtomobilizma. Zato so ljudje več brali.
[[1971]] leta je Krajevna skupnost Bitnje naročila izdelavo novih knjižnih omar. Te so vgradili na oder gasilskega doma Bitnje. Tja se je knjižnica preselila spomladi leta [[1972]]. Leta [[2007]] je preteklo že 35 let odkar posluje v tem prostoru. Od takrat se je v knjižnici zamenjalo najmanj osem knjižničarjev in sicer: Metka Kristan [[1972]] – [[1975]], Vili Kern [[1977]], [[Uporabnik:Boris Oblak|Boris Oblak]] [[1978]] - [[1979]], Sandi Pokorn [[1980]] - [[1981]], Mežnaršič Robert [[1982]] - [[1983]], Oman Mirjana [[1983]] - [[1985]], Mirjana Jurjevec [[1989]] - [[1990]], Mojca Mavec [[1994]] dalje.
Knjižnica je bila vse od ustanovitve dalje strokovno povezana z Osrednjo knjižnico Kranj. Od nje je vse do leta dobivala knjige v trajno last. Tudi sama knjižnica je z dohodkom od izposoje nakupovala nove knjige, delo knjižničarja pa je bila takrat brezplačno. Zato je število knjig hitro naraščalo. Tako je imela konec leta že 1086 lastnih knjig.
Potem je bila ustanovljena potujoča knjižnica. Najprej so bili uvedeni potujoči kovčki, napolnjeni s knjigami. Ti so se zamenjali večkrat na leto. Nekaj let kasneje so kovčke ukinili. Osrednja knjižnica je dobila kombi, s katerim nekajkrat letno dostavljajo nove knjige. V zadnjih letih knjižnica poleg knjig izposoja tudi video kasete in dvd-plošče. Izposoja se je po večletnem mrtvilu spet povečala. Vse to daje upanje, da bo tudi v prihodnje poslovala.
== Bitnje nekdaj ==
Prvo zgodovinsko dokazano ime našega kraja je bilo omenjeno davnega leta [[1160]]. V takratnem urbarju loškega gospostva je bilo zapisano ime Vitingen. Kraj so poimenovali po prvotni cerkvi sv. Vida v Spodnjem Bitnju. To cerkev so zgradili bavarski naseljenci, katere so na območje Sorškega polja naselili škofje iz Freisinga. Okoli leta [[1300]] so poleg stare cerkve zgradili še cerkev sv. Miklavža. Ta stoji še danes in je ena najstarejših tukajšnjih cerkva.
Freisinški škofje so bili lastniki obširnega ozemlja na desnem bregu reke Save, vključno s Selško in Poljansko dolino. To ozemlje je 973. leta daroval nemški cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu. Na tej osnovi so potem ustanovili loško gospostvo. To je obstajalo 830 let, vse do leta 1803, ko je bilo ukinjeno.
V 11. stoletju je bilo Sorško polje razdeljeno na t.i. sklenjene proge. Vsak naseljenec je dobil v upravljanje kakih 35m širok in več km dolg pas zemljišča, imenovan huba. Takih hub je bilo na območju Bitnja 48, v Žabnici pa 44. Omenjena parcelacija je ostala nespremenjena dolga stoletja in se je z manjšimi popravki ohranila vse do današnjega časa.
Koncem 15. stoletja je bilo na območju loškega gospostva ustanovljenih 18 žup (županij). Naši kraji so spadali pod bavarsko župo ([[Officium Bavarorum]]). Zajemala je 23 naselij, razprostirala pa se je od Okroglega na severu do Puštala na jugu. V njej je bilo 297 hub (gruntov) in okoli 1500 prebivalcev. Bavarsko župo so kasneje preimenovali v Veichting in ga nazadnje ponemčili v Feichting (Bitnje).
V naših krajih je zaradi bavarskih naseljencev dolga stoletja prevladoval nemški jezik. Valvasor je zapisal, da so Bitenjčani govorili tako mešanico nemščine in slovenščine, da jih noben tujec ni razumel. Sčasoma pa je le začela tudi pri nas prevladovati slovenščina. Vse do prejšnjega stoletja pa se je ohranilo še dosti nemških besed. Najbolj znani Bitenjčan in dolgoletni župan občine Stražišče je nekoč zapisal, da se je v mladosti pisal Schifferr ( pisano v gotici ), od takrat dalje pa Šifrer. To nam dokazuje, kako hitro se je v 19. stoletju spreminjala ozaveščenost naših prednikov. Tako je tudi Bitnje končno dobilo v drugi polovici [[19. stoletje|19. stoletja]] slovensko ime Bitinje. To se je malenkostno spremenjeno ohranilo do današnjih dni.
== Trgovine, gostilne in obrt na področju Bitnja ==
Trgovin, gostiln in obrti je bilo na področju Bitnja že v preteklosti kar lepo število,
=== Trgovine in gostilne ===
Že med obema vojnama je v Zgornjem Bitnju delovala '''trgovina Pr Vampk'''. Vodila sta jo Janez in Marija Fabjan. V isti hiši sta imela tudi gostilno. Trgovina je med vojno z delovanjem prenehala, gostilna pa je po vojni postala krajevna gostilna v okviru Krajevnega odbora Bitnje in kot taka delovala pet do deset let, nato pa ugasnila.
Pred vojno je bila v Zgornjem Bitnju tudi '''trgovina Pr Fant''', ki pa je prenehala delovati že med vojno.
'''Trgovino Pri Potokarju''' sta v Zgornjem Bitnju imela tudi Peter in Albina Oman. Ustanovljena je bila nekaj let pred drugo svetovno vojno in delovala v celotnem vojnem obdobju. Po vojni se je v prostorih te trgovine ustanovila Kmetijska zadruga Bitnje in kot taka delovala še 15 do 20 let po vojni.
V Srednjem Bitnju je bila '''trgovina Pr Brčnk'''. Lastnica te trgovine je bila Marija Ziherl. Delovala je med obema vojnama in med vojno, nato pa so jo zaprli.
Lastnik '''trgovine Pr Ankerst''' v Srednjem Bitnju je bil Anton Ankerst, ki se je sredi tridesetih let prejšnjega stoletja priženil v Bitnje in se poročil z Mero Hafnar, Tagrejsko Mero. Najprej je kot trgovina z mešanim blagom delovala v hiši Viktorja Hafnarja, tik pred vojno pa so jo preselili v pritličje novozgrajene hiše Ankerstovih, kjer je delovala celotno obdobje med vojno. Po vojni je trgovino prevzela Potrošniška zadruga Bitnje, po nekaj letih pa Trgovina Živila. Kot taka je z dolgoletno in izjemno potrpežljivo poslovodkinjo Marico Tratnik iz Stražišča delovala vse do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
V Spodnjem Bitnju je bila '''trgovina Pr Cepun'''. Lastnica te trgovine je bila Marija Lebar. Posebnost te trgovine, ki je bila v osnovi špecerija, je bila ponudba doma pečenega kruha, cenjenega pri vseh krajanih. Posebno za praznike je imela lastnica veliko dela, saj je v dnevu zamesila in spekla tudi tri peke zaporedoma, da je zadostila povpraševanju. Cepunka, kot so ji rekli domačini, je veljala za zelo dobro žensko. Posebej je s svojo dobroto razveselila matere z dojenčki, saj je bila marsikatera izmed njih po porodu deležna njenega darila, sveže pečene pogače.
Med gostilnami je poleg že prej omenjene gostilne Pr Vampk v Zgornjem Bitnju delovala tudi '''gostilna Pr Strahinc'''. Lastnik te gostilne je bil Anton Zavrl. Strahinčeva gostilna, ki stoji še danes trdo ob cesti Kranj – Škofja Loka. Velja za najstarejšo gostilno v Bitnju. Delovala je že med obema vojnama, med drugo svetovno vojno in po njej. V isti stavbi se je ohranila do danes.
V Srednjem Bitnju je poleg že omenjenih delovala tudi '''gostilna Pr Jakc'''. Vodila jo je lastnica, Ivana Kalan. Posebnost te gostilne je bila, da je ob njej delovala tudi trafika, v kateri so prodajali cigarete, sladkarije in druge drobnarije. Marsikateri otrok je bil v tistem času od doma poslan po cigarete. Za 50 DIN je npr. očetu lahko prinesel 5 cigaret Drava. Seveda so se otrokom bolj kot ob cigaretah zasvetile oči ob vabljivih bonbonih v obliki zamaškov, ribic in drugih figur, ki so jih od lastnice večkrat prejeli tudi zastonj.
V Spodnjem Bitnju je že pred drugo svetovno vojno delovala '''gostilna V Bajt'''. Lastnica je bila Johana Eržen. Ta gostilna, katere stavba še danes stoji trdo ob cesti Kranj - Škofja Loka je delovala še nekaj let po vojni, danes pa je zaprta.
=== Obrti ===
Bitenjčani so se zlasti po obdobju sitarstva oprijeli prenekaterih opravil, ki so prerasla v obrt. Imeli smo mizarje, opekarje, kovača, čevljarje, krojače, mesarje, gradbenike, tkalce, šivilje, ...
V Zgornjem Bitnju je bilo znano '''Mizarstvo lastnika Franca Eržena – Ropreta'''. Imel je enega najmodernejših strojev tistega časa. Začel je sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Po smrti lastnika, tik pred drugo svetovno vojno, je to mizarstvo prevzel Jože Bambič, po vojni pa je bila v istih prostorih v okviru KLO Bitnje ustanovljena krojaška in šiviljska delavnica s petimi zaposlenimi. Imenovala se je Krajevno krojaštvo in šiviljstvo Bitnje in delovala vse do leta 1950 oziroma do ukinitve KLO Bitnje.
V Srednjem Bitnju je od leta 1930 do začetka druge svetovne vojne delovala '''Opekarna'''. Njen lastnik je bil '''Leopold Hafnar – Jakov'''. Za njo so ostali veliki bajerji, katere je sin lastnika kasneje zasul. Danes so na tem mestu travniki.
Srednje Bitnje je imelo v preteklem času tudi kovača. Lastnik '''kovačije''' je bil '''Ciril Berčič''', pred njim pa že pred 1. svetovno vojno tudi njegov oče. Poskrbel je za prenekaterega konja, ki ga je podkoval in seveda tudi za vozove, ki jih je okoval. Bitenjški kovač Ciril je bil znan tudi kot izumitelj. Sam je izdelal celo vrsto zahtevnih kmečkih strojev, med njimi tudi mlatilnico. Tik pred vojno se je Ciril upokojil. Kot najemnik je obrt prevzel Janez Frelih. Kovačija je delovala še nekaj let po vojni, nato pa ugasnila.
V Bitnjah je bilo tudi '''več čevljarjev'''. Eden najstarejših je bil '''Jernej Hafnar – Jernač''' iz Srednjega Bitnja. Njegovo obrt je po njem prevzel tudi sin Franc Hafnar.
Med '''čevljarji''' je bil poznan tudi '''Henrik Tihelj''', ki se je priselil v Bitnje že pred drugo svetovno vojno. Čevljaril je tudi po koncu vojne.
V Srednjem Bitnju je '''čevljaril''' je tudi '''Anton Ankerst'''. Sprva v najetih prostorih v Kovačevi bajti, ko pa se je poročil z Mero Hafnar, je svoje čevljarstvo preselil k Ta Grejsk. Čevljarstvo je opustil v času, ko je sredi tridesetih let prejšnjega stoletja začel z dejavnostjo trgovine.
V Spodnjem Bitnju je bil '''čevljar Slavko Veternik'''. V Mežnariji je začel s svojim delom med obema vojnama, čevljaril vse obdobje vojne in nekaj časa tudi po končani vojni.
Med krojači je bil poznan Franc Eržen. Njegova obrt '''krojaštva pri Žontarju''' je delovala med obema vojnama in med vojno.
Med mesarijami je bila najstarejša '''Pr Frluk'''. Na tej domačiji so klali predvsem ovce, ki so jih prignali iz Selške in Poljanske doline in, katerih meso je v tem času šlo v promet bolj kot govedina in svinjina, za katero ljudje v tem času niso imeli denarja. Lastnik mesarije Pr Frluk je bil '''Janez Hafnar'''. Mesarji so bili tudi skoraj vsi njegovi sinovi. Eden od njih se je poročil k Žepku v Zgornje Bitnje in tam nadaljeval z dejavnostjo celotno vojno obdobje. Še vrsto let po vojni je '''mesarijo Pr Žepk''' vodila potomka prvotnega lastnika mesarije, krajanom poznana kot Tinca.
Najstarejši Frlukov sin je bil Janez. Ta se je priženil v Stražišče in ustanovil svojo mesarijo. Žal pa sta se s sinom kmalu po 1. svetovni vojni oba smrtno ponesrečila. Povozil ju je kamniški vlak ko sta z vozom šla iskat živali za svojo mesarijo.
V Srednjem Bitnju je bil lastnik '''mesarije Franc Kalan'''. To je bila '''Mesarija Pr Jakc''', ki je v Bitnjah delovala do druge svetovne vojne, nato pa v Stražišču, kjer je Franc Kalan zgradil novo hišo. Mesarija Kalan ima svoje vidno mesto v Stražišču še danes, saj je s tradicijo očeta nadaljeval sin Franc.
Vidno mesto med obrtmi je imelo tudi '''gradbeništvo'''. Kraju znan in priznan je bil '''gradbenik Valentin Rahonc''' iz Zgornjega Bitnja. Z obrtjo je začel že med obema vojnama in imel tudi po 20 zaposlenih zidarjev in gradbenih delavcev. Značilno zanj je bilo, da je za potrebe takratnih delavskih družin gradil pritlične enostanovanjske hiše. V obdobju med obema vojnama je zgradil v Bitnju najmanj deset tipskih hiš, katerih vrednost » na ključ« je bila 25.000DIN. Ena takih hiš, ki jih je s svojo ekipo zgradil Valentin Rahonc je Prinčova hiša v Srednjem Bitnju.
V spominu starejših krajanov Bitnja so ostale tudi '''obrtne tkalnice'''. Lastnik ene od treh, kolikor jih je bilo v Bitnju, je bil '''Pivk''' iz Zgornjega Bitnja, druge '''Franc Cof - Tepinčk''' iz Srednjega Bitnja, tretje pa '''Jošk Hiršenfelder - Joškov''', prav tako iz Srednjega Bitnja.
Pivkova obrtna tkalnica je delovala v baraki, kamor je lastnik iz tekstilnih tovarn iz Kranja prepeljal nekaj tkalskih strojev. Tepinčkova obrtna delavnica je delovala s štirimi statvami, enako Joškova, ki je imela mesto v Joškovi drvarnici. Vse tri obrtne tkalnice so prenehale delovati že med vojno.
Najstarejša '''obrt za tkanje platna''' se je v Bitnjah odvijala '''Pr Frčk'''. Ohranil jo je '''Frčkov oča''', ki je statve kasneje postavil kar v drvarnico ob Frčkovi hiši. To je bila edina ročna tkalnica platna, ki je v Bitnju prenehala delovati že leta 1932.
Med obrtmi je bilo v Bitnju nekdaj poznano tudi '''šivanje prešitih odej'''. Pr Fičk je take odeje šivala '''Marija Rozman, Pr Šmon Marija Cof, Pr Princ Pavla in Angela Ziherl, Pr Starman pa Marija Debevc'''. Ženske so potrebno blago, vato, prejo in druge pripomičke dobivale od kranjskega trgovca, izdelane prešite odeje pa peš nosile v Kranj. V spominu prenekaterega starejšega Bitenjčana je ostala podoba ženske, ki je na rami ali na glavi naenkrat nesla do Kranja tovor kar petih kovtrov.
V Bitnju so v starih časih poleg obrti poznali še eno obliko zaslužka – z delom na domu. Kar nekaj Bitenjčank je '''šivalo srajce in spodnje perilo''' za kranjska trgovca Crobatha in Kocbeka. Iz Kranja so od njiju dobivale ukrojeno blago, sukanec, gumbe in šivanke, vračale pa so sešite izdelke.
== Viri ==
* Blaznik, [[Škofja Loka]] in [[Loško gospostvo]], [[1973]]
* Koblar, [[Loško gospostvo frižinskih škofov]], [[IMD za Kranjsko]], [[1891]]
* Pokorn, [[Šmartin pri Kranju]], [[Gorenjska knjižnica]] 6.zvezek, [[1912]]
* [[Krajevni leksikon Slovenije]] I. in II. [[1968]] in [[1971]]
* Knific, [[Loški razgledi]] 22, [[1975]]
* Sagadin, [[Loški razgledi]] 30, [[1983]]
* [[Uradni list republike Slovenije]] [[1992]]
* Sagadin, [[Kranjski zbornik]] [[1995]]
* [[Antonija Šifrer]], spomini
* Arhiv Antonije Šifrer, Žabnica
* Jože Šifrer, Jernej Šifrer njegov rok in … 1976
* [[Enciklopedija Slovenije]] 2 zv., [[1988]]
* Benedik, Občina Stražišče, [[1996]]
* Kos, [[Doneski k zgodovini Škofje Loke]], [[1894]]
* [[Drobtinice]], [[1854]]
* Gruden, Zgodovina Slovenskega naroda 3. zv.1913
* [[Vasko Simoniti]], Turki so v deželi že, [[1990]]
* [[Enciklopedija Slovenije]] 9, [[1995]]
* Žontar, [[Zgodovina mesta Kranja]] [[1939]];
* [[Enciklopedija Slovenije]] 6 [[1992]]
* Viri: Mal: Zgodovina slovenskega naroda, 11.zv.
* Zbornik Stražišče pa Strašan, 2002
* Ilustrirani Slovenec, 1930
* Ustni viri: Janez Oman, Marija Rozman, Pavla Oman
* [[Enciklopedija Slovenije]]
== Glej tudi ==
| |||