Čagatajski kanat: Razlika med redakcijama

{{Infobox Former Country

|conventional_long_name = Čagatajski kanat

|common_name = Čagatajski kanat

|event2 = Sklenitev miru s Timur kanom iz dinastije Yuan in drugimi kanati Mongolskega cesarstva in priznanje vrhovne oblasti velikih kanov

|date_event2 = 1304

|date_event3 = 1370

|event_end = Ostanek kanata pripade Apak Hodži in Ak Taghu

}}

 

 

Kanat je takšni ali drugačni obliki obstojal od leta 1225 do poznega 17. stoletja, čeprav je zahodna polovica kanata v 1360. letih pripadla [[Timur Lenk]]u. Vzhodni del kanata je ostal pod oblastjo čagatajskih kanov, ki so bili občasno zavezniki, občasno pa nasprotniki Timurjevih naslednikov. V 17. stoletju so preostala ozemlja kanata pripadla Apak Hodži, verskemu in političnemu vodju Kašgarije v današnjem južnem Xinjiangu.

 

 

Mongolskolsko cesarstvo so poleg nasledstva in dedovanja ogrožale tudi velike kulturne in etnične razlike med Mongoli in njihovimi večinoma muslimanskimi turškimi podložniki.

 

 

 

 

 

Naslednjih nekaj čagatajskih kanov je imenoval Kajdu,<ref name="Biran"></ref> ki je obvladoval kanat do svoje smrti. Njegov zadnji izbrani kan je bil Barakov sin Duva (1282-1307), ki se je udeležil Kajdujevih vojn s Kublaj kanom in njegovimi nasledniki iz dinastije Yuan.<ref name="Biran"></ref> Oba vladarja sta bila v stalnih sporih tudi z Ilkanatom.<ref name="Biran"></ref> Po Kajdujevi smrti v prvem desetletju 13. stoletja je Duva njegovemu nasledniku odrekel svoje fevdne dolžnosti, sklenil mir z dinastijo Yuan in začel yuanskemu dvoru plačevati davke. Čagatajski kanat je bil do njegove smrti navidezno neodvisna država.<ref name="Biran"></ref>

 

 

 

Edini resni poskus ponovne vzpostavitve oblasti Čagatajidov v Transoksaniji je naredil mogulski kan Tugluk Timur (1329/30-1363), ki je dvakrat napadel Transoksanijo in poskušal uničiti moč lokalnih plemen. Njegova poskusa nista uspela, Tuglug pa je kmalu zatem umrl. Ko je njegova vojska zapustila Transoksanijo, sta za oblast začela tekmovati plemenska poglavarja Emir Husein, ki je bil Kazaganov vnuk, in [[Timur Lenk]]. Timur je nazadnje premagal Emirja Huseina in leta 1369 prevzel oblast v Transoksaniji.

 

 

Nekaj čagatajskega izročila se je kljub propadu kanata ohranilo: Timurjevi vojaki so se imenovali Čagatajci,<ref>Barthold, W. "Caghatai-Khan." The Encyclopedia of Islam, Volume 2. New Ed., str. 814, Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref> knjižni jezik, ki so ga uporabljali Timuridi in njihovi vzhodni sosedje Moguli, pa se je imenoval čagatajska turščina.<ref>Karpat, Kemal H. "The Ottoman Rule in Europe From the Perspective of 1994." Turkey Between East and West, str. 10, Ed. Vojtech Mastny and R. Craig Nation. Boulder, CO: Westview Press, 1996.</ref> Čagatajska turščina kot knjižni jezik je izginila. Zelo sorodni sta ji sodobna [[ujgurščina]] in [[uzbeščina]].

 

[[Slika:Chagatai Khanate 1490 si.png|thumb|300px|left|Vzhodni Čagatajski (Mogulski) kanat leta 1490.]]

 

Vzhodni deli Čagatajskega kanata so bili v zgodnjem 14. stoletju naseljeni s številnimi mongolskimi nomadskimi plemeni. Ta plemena so zamerila kanu Tarmaširinu njegov prestop v islam in stalno naselitev v Transoksaniji in so sprožile upor, ki se je končal s Tarmaširinovo smrtjo. Eden od njegovih naslednikov, Čangši kan, je bil antiislamist in je bil naklonjen plemenom na vzhodu.<ref name= "Grousset 2"></ref>

V 1340. letih se je za oblast v Transoksaniji borilo več nepomembnih kanov, ki so Čagatajidom na vzhodu posvečali bolj malo pozornosti, tako da so bila plemena praktično samostojna. Najmočnejše pleme, [[Duglati]], ki so obvladovali obsežno ozemlje v Mogulistanu in zahodnem Tarimskem bazenu, so se leta 1347 odločili imenovati svojega kana in so na prestol postavili Čagatajida Tugluk Timurja.<ref name= "Grousset 2"></ref>

 

 

Vladavino Čagatajidov v Mogulistanu je za nekaj časa prekinil državni udar duglatskega emirja Qamarja ud-Dina, ki je verjetno ubil Iljasa Hodža in več drugih Čagatajidov. Moguli, ki so mu ostali pokorni, so bili v stalnih vojnah s Timurjem. Timur je poskušal ponovno priti na oblast in je večkrat napadel Mogulistan, vendar prebivalstva ni mogel prisiliti k pokorščini.<ref name="Kim"></ref> Čagatajidi so ponovno prišli na oblast v 1380. letih, Duglati pa so kljub spremembi oblasti obdržali pomembnem položaj v kanatu in so v naslednjih štiridesetih letih ustoličili več kanov po svoji izbiri.<ref> Barthold, W. "Dughlat." The Encyclopedia of Islam, Volume 2, str. 622 . New Ed. Leiden: E. J. Brill, 1965.</ref>

 

 

V 15. stoletju so se mogulski kani vedno bolj poturčevali. Junus kan je nekoč celo izjavil, da je bolj podoben Tadžiku kot Mongolu.<ref name=" Grousset 3"></ref> Med preprostim prebivalstvom poturčevanje ni bilo tako opazno,<ref>Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), str. 78, By Mirza Muhammad Haidar. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895.</ref> ker je v primerjavi s kani in emirji islamizacija potekala počasneje.<ref name=" Muhammad">Mirza Muhammad Haidar. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), str. 58-70, Translated by Edward Denison Ross, edited by N.Elias. London, 1895.</ref> Kani so tudi opustili stari mongolski zakonik [[Jasa]] in prevzeli islamsko šeriatsko pravo.<ref name=" Muhammad"></ref>

Po Janus kanovi smrti sta si njegovo ozemlje razdelila njegova sinova. Ahmed kan (1487-1503) je dobil vzhodni Mogulistan in Ujguristan, se večkrat uspešno vojskoval z Oiradi, izvedel plenilen pohod na Kitajsko in poskušal prisvojiti zahodni Tarimski bazen, kateremu so vladali Duglati. Leta 1503 je odšel proti zahodu na pomoč bratu Mahmud kanu (1487-1508), vladarju Taškenta in zahodnega Mogulistana, ki se je vojskoval z Uzbeki Mohameda Šajbanija. Uzbeki so oba brata ujeli in ju nato izpustili, Taškent pa je ostal v njihovih rokah. Ahmed kan je kmalu zatem umrl. Nasledil ga je sin Mensur kan (1503-1545), ki je leta 1513 osvojil kitajsko odvisno državo Hami. Mahmud kan je več let poskušal ponovno vzpostaviti svojo oblast v Mogulistanu. Poskuse je nazadnje opustil in se vdal Mohamedu Šajbaniju, ki ga je dal usmrtiti. <ref name=" Grousset 3"> </ref>

 

 

V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju je Mogulski kanat v Kašgariji prešel v obdobje decentralizacije. Iz njega so nastali številni podkanati s središči v Kašgarju, Jarkandu, Aksuju in Kotanu. Vzporedno z decentralizacijo je naraščala posvetna moč hodž, dokler niso v Kašgariji postali vladajoča elita. Hodže so bili razdeljeni v dve sekti: Aq Taghlik in Kara Taghlik. Takšno stanje je trajalo do 1670. let, v katerih so mogulski kani poskusili ponovno vzpostaviti svojo oblast z izgonom vodje sekte Aq Taghlik.<ref name=" Grousset 3"></ref> Sekta Aq Taghlik je za pomoč zaprosila Džungarje, ki so bili pripadniki plemena Oiradov. Džungarji so napadli Kašgarijo, ujeli kana in na oblast postavili sekto Aq Taghlik. Zatem so porazili še sekto Kara Taghlik v Jarkandu. Malo kasneje so Džungarji osvojili še mongolska kanata Turpan in Hami.<ref name=" Grousset 3"> </ref> Tarimski bazen je bil zdaj v popolni oblasti Džungarjev in je ostal v njihovih rokah vse do dredine 18. stoletja, ko so ga zasedli mandžurski cesarji Kitajske.<ref>Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), By Mirza Muhammad Haidar, str. 125-126. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895.</ref>

 

{{seznam referenc}}

 

[[nl:Khanaat van Chagatai]]

[[pl:Chanat Czagatajski]]

[[pt:Canato de Chagatai]]

[[ru:Чагатайский улус]]