Al Capone: razlika med redakcijama

odstranjenih 7.842 zlogov ,  pred 11 leti
rv (copyvio z http://www.joker.si/article.php?rubrika=1&articleid=683&page=7)
(rv (copyvio z http://www.joker.si/article.php?rubrika=1&articleid=683&page=7))
 
Al Capone je svojo [[kriminal]]no kariero začel v [[Chicago|Chicagu]], do konca [[1920.|20. let 20. stoletja]] pa ga je [[FBI]] uvrstil na seznam »najbolj iskanih« zločincev. Propad Caponeovega imperija se je začel leta [[1931]], ko je bil s strani zvezne vlade osumljen in obtožen zaradi utaje davkov. Umrl je leta 1947 na Floridi.
 
Brazgotinec
Frankie je za časa svojega 'službovanja' veliko sodeloval s svojim prijateljem iz mladosti, Al Caponom, saj sta bila oba kariero pričela v največji predprohibicijski bandi, imenovani po okraju Five Point v južnem Manhattnu. Alfonso, kot je bilo Alu ime, je bil sprva eden od Frankovih soldatov. Bil je silno ambiciozen in v želji po dobrem vtisu je nekoč hudo zdelal enega od irskih poveljnikov. V tistem času so bili 'micki' na višku svoje moči, zato je Johny Torrio, podpoglavar Italijanov, Ala vzel pod svoje okrilje in ga zaradi varnosti odpeljal v Chicago, tisti čas najbolj kaotično ameriško mesto. Kriminal tamkaj ni bil prisoten le na ulicah, temveč tudi v poslovnih stolpnicah, policijskih postajah in celo v mestni hiši. Kralj čikaškega podzemlja je bil Torriov stric Big Jim Collosimo. Bavil se predvsem s prostitucijo, dočim mu alkoholni posel ni dišal. Nečak se s to politiko ni strinjal, zato sta s Caponom leta 1920 velikega Jima enostavno spravila s sveta. Morilec ni bil nihče drug kot Frankie. Yale je opravil še eno nalogo: štiri leta kasneje je ustrelil glavnega tekmeca Italijanov Irca Diona O'Baniona. Torrio, ki je medtem prevzel prestol podzemlja v Chicagu, je uvidel, da vojne z Irci s tem niso končali. Ko je komajda preživel atentat, se odločil za pokoj. Pod roko je pobasal trideset milijonov dolarjev in z besedami, ki so se vpisale v zgodovino, zaželel partnerju slovo: "Al, it is all yours." Mislil je kajpakda na Chicago. Alfonso je pri šestindvajsetih letih čez noč zasedel prestol mestnega podzemlja.
 
Alov vzdevek je bil Scarface oziroma Brazgotinec. Navkljub njegovemu bahanju, da ima na levem licu sled rane s francoske fronte, je bilo javno znano, da v življenju ni oblekel vojaške suknje in da je brazgotino dobil v mladostniškem pretepu za žensko.
 
Al Capone je postal sodobna sopomenka za mafijo po spletu naključij in srečne okoliščine, da je bil dolgo časa sam v mestu. Posebno bister ni bil, saj so ga po pretepu z učiteljico vrgli iz šole v šestem razredu. Surovež je ostal do smrti in dasiravno je bil kasneje primoran uporabljati možgane, je bila raba sile njegovo glavno orodje. Ker je bil Neapeljčan in ne Sicilijanec, so ga ostali mafijozi gledali precej postrani. Da bi ga kdorkoli klical 'don' ali 'capo', jim ni prišlo niti na misel. Legenda je dejansko postal zavoljo kupa podrobnosti. Znano je denimo dejstvo, da je živel v apartmaju hotela Lexington, od koder je vodil vse posle. Tak luksuz si je lahko privoščil, saj je bil silno bogat, gotovo najpremožnejši gangster tistega časa. Ker je živel nevarno življenje, so mu v sosednjem Detroitu po naročilu izdelali oklopljen kadilak z neprebojnimi stekli. Baje je tehtal osem ton in je Alu nekajkrat rešil kožo.
 
Četudi se je imel pri svojih tridesetih za pomembnega moža čikaške družbe in se je rad kazal v javnosti, prijateljeval z županom, bančniki in novinarji ter bil redno častni gost na tekmah baseballa, je Al ostal nasilnež, kakršnega je vzgojila najstniška banda. Ni se obotavljal, da je na slavnostni večerji s kijem razčesnil glavo izdajalcu. Največjo slavo si je pak pridobil z prerešetanjem sedmih članov konkurenčne bande Georga Morana 14. februarja 1929. Zaradi datuma se je dogodek v anale vtisnil kot 'St. Valentine's day massacre'. Italijani so Irce z več kot tisoč izstreljenimi naboji dobesedno razkosali. A kljub temu, da je Veliki Al s tem za vedno opravil z 'micki', se je pričelo javno mnenje obračati proti njemu, kajti bilo je znano, kdo stoji za pokolom. Le obsoditi ga niso mogli, saj so bili mafijci pri tovrstnih opravilih prebrisani in so si poprej vedno pridobili alibije.
V začetku maja leta 1929 se je čikaški kralj udeležil prve vseameriške kriminalne konference v Atlantic Cityju, kamor je prišlo okoli petdeset šefov z vseh koncev in krajev ZDA. Sestanek je bil uspešen, saj so začrtali smernice razvoja 'sindikata', kot so mafiji rekli sami. Določili so meje ozemelj, sestavili spisek oseb za odstrel in se strinjali, da je sodelovanje z drugimi etničnimi skupinami, zlasti z Židi, na mestu. Al Capone je obljubil, da se bo vsled dobrega 'odnosa z javnostjo', ki ga je kalvarija na Valentinovo močno prizadela, pustil poslati zapor. V Philadelphiji so ga aretirali zaradi nošnje orožja in ga zaprli za leto dni (optimistično je upal, da bo dobil le tri mesece).
Toda težav se Al s tem ni znebil. Življenje sta mu pričela greniti dva Hooverja. Prvi je bil sloviti Edgar J. Hoover, po mnenju mnogih najboljši direktor FBIja doslej, drugi pa nihče drug kot sam predsednik ZDA, Herbert Hoover. Ravno slednjemu se je Capone najbolj zameril, in to iz povsem banalnega razloga: vse prevečkrat ga je gangster zasenčil v publiciteti. Zgodilo se je denimo, da sta si oba ogledala tekmo iz častne lože, pri čemer je ovacije občinstva požel samo Al.
Podobnih primerov je bilo še nekaj, zato je zavistni predsednik ukazal mafijskega šefa spraviti na kolena. FBI je vedel, da si s čikaškim skorumpiranim policajstvom ne gre pomagati, zato so ustanovili skupino devetih svežih borcev proti kriminalu, ki se jih je zaradi nepodkupljivosti prijel naziv 'nedotakljivi' (the untouchables). Vodil jih je znameniti Eliot Ness. A čeprav so z racijami in zasedami uničili veliko pošiljk alkohola in s tem postali resnično velik trn v Alovi peti, mu pravno niso mogli do živega. Zato je oblast prišla na novo zamisel, ki se je izkazala za še kako uspešno in je pravzaprav odprla nova vrata boju zoper mafijo. Nad carja podzemlja so poslali davčni urad (IRS - Income Revenue Service), ki je pričel pridno zbirati material za trden primer utajevanja davkov. Capone je vedel, da mu voda počasi teče v grlo in ko niso pomagale niti grožnje (spodletela sta atentata na glavnega dacarja in Nessa), niti velike podkupnine, se je odločil v celoti priznati krivdo in plačati globo. V zameno pa je od vlade hotel jamstvo, da zaporna kazen ne bo višja od poltretjega leta. Nadejal se bo, da bodo oblasti za vsak slučaj privolile, kajti dostikrat se je zgodilo, da so še tako trdni
 
Edgar J. Hoover do današnjega dneva slovi kot najboljši direktor FBIja in največji borec proti organiziranemu kriminalu.
primeri zaradi 'izginevanja' prič in pokvarjenih sodnikov padli v vodo. Vendar se je uštel, Washington ni bil za to in Al je rešilno bilko videl edinole v izdatnem podkupovanju vseh morebitnih porotnikov. No, tudi tu je potegnil kratko. Nasprotna stran je izvedela za svinjarijo in tik pred zdajci na skrivaj izbrala novo poroto. Sodba je bila enajstletna zaporna kazen zaradi neplačane dohodnine. To je bila velika zmaga ZDA v boju zoper organizirani kriminal in hkrati največja reklama za davkarije po vsem svetu. Davčni uradi imajo odtlej sloves najbolj zloglasne državne inštitucije.
Al je pričel prestajati kazen 3. maja 1932 v zaporu v Atlanti, nakar so ga dve leti kasneje premestili na otok Alcatraz pri San Franciscu, od koder so ga leta 1939 izpustili. Toda Veliki Al se ni mogel veseliti svobode, zakaj že v ječi ga je pričel razjedati sifilis, ki ga je staknil v svojih mladostniških letih 'preizkušanja' bordelov. Zadnji stadij neapeljske kuge, kot se bolezni reče, mu je že načel možgane. Osamljen in precej nor je Alfonso Capone umrl na Floridi, 25. januarja 1947 v oseminštiridesetem letu starosti. Učakal bi precej let več, ako se ne bi bal injekcij, saj so tedaj že iznašli zdravilo zoper sifilis: penicilin.
Čikaški imperij, ki ga je Capone ustvaril za časa svoje sedemletne vladavine, se je po njegovem odhodu znašel v razpadu in vsakdo je vlekel na svojo stran. Uradni naslednik je bil Alov prvi pribočnik Frank Nitti, vendar mestna 'podzemna' organizacija nikoli več ni bila ista. Dosti k temu je vplivala tudi ukinitev prohibicije.
 
 
== Glej tudi ==