Sveta Lucija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 37:
== Glej tudi ==
Sveta Lucija je živela v 4. stoletju v Siracusi na Siciliji za časa vladavine Dioklecijana. Bila je iz bogate družine in zaročena. Nekoč je romala na grob mučenice Agate v Kataniji, da bi molila za ozdravitev svoje bolne matere. Takrat se ji je prikazala mučenica Agata in ji prerokovala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi v Siracuso je razdrla zaroko in razdelila vse svoje bogastvo med reveže. Užaljeni zaročenec jo je prijavil oblastem in jo obdolžil, da je kristjanka. Takšna obtožba je bila v času Dioklecijana, ki je preganjal kristjane, smrtno nevarna. Zaprli so jo v temnico, jo polivali z vročo smolo in vrelim oljem-a svoje vere ni zatajila. Obsodili so jo na smrt z obglavljenjem. Še pred tem pa ji je uspelo prejeti sveto obhajilo, predvidela pa je skorajšnjo smrt Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Njena predvidevanja so se kmalu uresničila.
Sveto Lucijo so začeli častiti v petem stoletju. Sirakuška devica je zaščitnica vida in ponavadi jo upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Cerkev njen praznik obhaja 13. decembra; po starem Julijanskem koledarju (pred letom 1582) je bilo to na današnji 22. december, najkrajši dan v letu. Razumljivo je, da so bile ravno s tem dnevom povezana mnoga poganska verovanja. Dodatno je pripomogla še krvava legenda o svetničinem življenju. Legenda govori o tem kako si je Lucija sama izkopala oči in jih poslala svojemu zaročencu, da bi se ga znebila, angel pa ji je potem prinesel nove.
V šegah se je svetla krščanska svetnica (ime Lucija prihaja iz latinskega lux, luč, odtod tudi slovenska različica Lučka) pomešala z vseevropsko temno pojavo teh dni, Sredozimko. Ime Sredozimka seveda nima ničesar s »Sredozemljem«, temveč s sredo zime, ko so dnevi najkrajši, noči najdaljše in svet podzemlja je odprt, mundus patet.
Sveti Luciji so pripisovali posebno moč-zimskemu soncu naj bi povrnila moč, svetlobo, da bi ponovno ogrelo zmrznjeno zemljo iz katere bi vzklili novi plodovi.
S sveto Lucijo je povezanih veliko vraž. Ponekod hodi Lucija naokrog in straši otroke, v rokah ima velik krožnik, na katerem je nož in par oči (ki so v resnici svinjske). Otroke sili moliti in če so pridni, dobijo od nje, tako kot od Miklavža, kako skromno darilo. Včasih jo spremlja strežnica, ponekod pa celo kar parklji.
Podobno kot ob sveti Barbari, mora ta dan k hiši prvi priti moški. To prinese blagoslov in prišlek dobi kruha. Če pride prva ženska, pa ji Prekmurci zagrozijo, da bo dobila škaf na glavo. Tudi s šivanjem je prepovedano žaliti sv. Lucijo; predrzna šivilja ali čevljar bi imela težave z očmi. Pa še kuram bi zašila riti in ne bi več nesle, čisto tako kot na Barbaro.
Na ta dan se predvideva vreme za vso leto, ker je do Božiča ravno 12 dni-toliko kot je tudi mesecev v letu.
Kot na mnoge druge dni ima dekle tudi na sveto Lucijo priložnost, da izve, kateri fant ji je usojen. Ta dan si pri tem pomaga z zvezdo s trinajstimi roglji, na vsakega napiše po eno ime, le enega pusti praznega. Ponoči jo ima pod blazino, se dvanajstkrat zbudi in vsakič v temi odtrga po en rogelj. Če ji uspe, bo ime na roglju, ki ostane, pravo. Če ji ostane ravno prazni rogelj, pa se vsaj še eno leto ne bo poročila.
Po vsej Sloveniji so bile v navadi pručke za odkrivanje čarovnic.
Da bi pa bili v naslednjem letu varni pred čarovnicami, na ta dan nataknejo na žico česen in to obesijo nad hišnimi vrati. Tako bo vse leto veliko jajc in perutnine. Nad vrata hleva pa velja natakniti srp, da čarovnice živini ne bodo mogle odvzeti teka.
*[[seznam svetnikov]]
Vrstica 45 ⟶ 65:
[[Kategorija:Svetniki|Sveta Lucija]]
[[Kategorija:Mučenci|Sveta Lucija]]
Sveta Lucija je živela v 4. stoletju v Siracusi na Siciliji za časa vladavine Dioklecijana. Bila je iz bogate družine in zaročena. Nekoč je romala na grob mučenice Agate v Kataniji, da bi molila za ozdravitev svoje bolne matere. Takrat se ji je prikazala mučenica Agata in ji prerokovala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi v Siracuso je razdrla zaroko in razdelila vse svoje bogastvo med reveže. Užaljeni zaročenec jo je prijavil oblastem in jo obdolžil, da je kristjanka. Takšna obtožba je bila v času Dioklecijana, ki je preganjal kristjane, smrtno nevarna. Zaprli so jo v temnico, jo polivali z vročo smolo in vrelim oljem-a svoje vere ni zatajila. Obsodili so jo na smrt z obglavljenjem. Še pred tem pa ji je uspelo prejeti sveto obhajilo, predvidela pa je skorajšnjo smrt Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Njena predvidevanja so se kmalu uresničila.
Sveto Lucijo so začeli častiti v petem stoletju. Sirakuška devica je zaščitnica vida in ponavadi jo upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Cerkev njen praznik obhaja 13. decembra; po starem Julijanskem koledarju (pred letom 1582) je bilo to na današnji 22. december, najkrajši dan v letu. Razumljivo je, da so bile ravno s tem dnevom povezana mnoga poganska verovanja. Dodatno je pripomogla še krvava legenda o svetničinem življenju. Legenda govori o tem kako si je Lucija sama izkopala oči in jih poslala svojemu zaročencu, da bi se ga znebila, angel pa ji je potem prinesel nove.
V šegah se je svetla krščanska svetnica (ime Lucija prihaja iz latinskega lux, luč, odtod tudi slovenska različica Lučka) pomešala z vseevropsko temno pojavo teh dni, Sredozimko. Ime Sredozimka seveda nima ničesar s »Sredozemljem«, temveč s sredo zime, ko so dnevi najkrajši, noči najdaljše in svet podzemlja je odprt, mundus patet.
Sveti Luciji so pripisovali posebno moč-zimskemu soncu naj bi povrnila moč, svetlobo, da bi ponovno ogrelo zmrznjeno zemljo iz katere bi vzklili novi plodovi.
S sveto Lucijo je povezanih veliko vraž. Ponekod hodi Lucija naokrog in straši otroke, v rokah ima velik krožnik, na katerem je nož in par oči (ki so v resnici svinjske). Otroke sili moliti in če so pridni, dobijo od nje, tako kot od Miklavža, kako skromno darilo. Včasih jo spremlja strežnica, ponekod pa celo kar parklji.
Podobno kot ob sveti Barbari, mora ta dan k hiši prvi priti moški. To prinese blagoslov in prišlek dobi kruha. Če pride prva ženska, pa ji Prekmurci zagrozijo, da bo dobila škaf na glavo. Tudi s šivanjem je prepovedano žaliti sv. Lucijo; predrzna šivilja ali čevljar bi imela težave z očmi. Pa še kuram bi zašila riti in ne bi več nesle, čisto tako kot na Barbaro.
Na ta dan se predvideva vreme za vso leto, ker je do Božiča ravno 12 dni-toliko kot je tudi mesecev v letu.
Kot na mnoge druge dni ima dekle tudi na sveto Lucijo priložnost, da izve, kateri fant ji je usojen. Ta dan si pri tem pomaga z zvezdo s trinajstimi roglji, na vsakega napiše po eno ime, le enega pusti praznega. Ponoči jo ima pod blazino, se dvanajstkrat zbudi in vsakič v temi odtrga po en rogelj. Če ji uspe, bo ime na roglju, ki ostane, pravo. Če ji ostane ravno prazni rogelj, pa se vsaj še eno leto ne bo poročila.
Po vsej Sloveniji so bile v navadi pručke za odkrivanje čarovnic.
Da bi pa bili v naslednjem letu varni pred čarovnicami, na ta dan nataknejo na žico česen in to obesijo nad hišnimi vrati. Tako bo vse leto veliko jajc in perutnine. Nad vrata hleva pa velja natakniti srp, da čarovnice živini ne bodo mogle odvzeti teka.
Lucija pa je vendarle tudi praznik luči, ostanek rimskega praznika nepremagljivega sonca, ki je ta dan spet začelo dobivati moč in premagovati temo. Odtod tudi Lucijino žito, ki ga marsikje tudi po mestih poznajo še danes: žitne bilke posejemo na Lucijo in do božiča že kar lepo zaživijo, v njih pa lahko vidimo marsikaj – od čaranja, od simbola pomladi in življenja, ki se začenja vračati v rastlinje, pa do očem prijetnega okrasa za k jaslicam.
| |||