Anton Bezenšek: Razlika med redakcijama

Čas njegovega šolanja na Gimnaziji Celje je sovpadal z dobo narodnih [[Tabor|taborov]] in uspešnim delovanjem [[Čitalnica|čitalnic]], to je izoblikovalo odločno narodno mišljenje in ljubezen do slovenske besede. Leta 1873 je bil glavni pobudnik in ustanovitelj [[Beseda|Besede]] prvega slovenskega dijaškega društva na celjski gimnaziji. Postal je prvi predsednik in zelo aktiven član tega društva. To mu je nakopalo mnogo težav z nemško usmerjenimi profesorji, zlasti od profesorja matematike, ki mu je zagrozil da ne bo opravil mature. Bezenšek se je takrat povezal s svojimi prijatelji, ki so bili v podobnem položaju, prijavili so se na zrelostni izpit leta 1874 v Zagreb, kjer je uspešno maturiral. Oktobra leta 1874 se je vpisal na [[Filozofska fakulteta|filozofsko fakulteto]], novoustanovljene [[Zagrebška Univerza|Zagrebške Univerze]]. Obiskoval je predavanja iz [[Slavistika|slavistike]], [[Klasična filologija|klasične filologije]] in [[Filozofija|filozofije]]. Tu se je seznanil tudi z Slovencem prof. Franjem Magdičem, ki velja za začetnika hrvaške stenografije. Večina takratnih slovenskih študentov na visokih šolah se je morala preživljati sama, tako tudi Bezenšek, ki si je nekaj sredstev pridobil z [[Instrukcija|instrukcijami]] premožnejših študentov, veliko več pa z poučevanje stenografije, hrvaških dijakov na veliki [[Zagrebška gimnazija|Zagrebški gimnaziji]]. Organiziral je tečaje stenografije in v petih letih študija navdušil ter usposobil cele generacije hrvaških srednješolcev, jih zbiral, spodbujal, bodril, navduševal. V šolskem letu 1878/79 je zaključil svoj študij in postal [[Honorarni učitelj|honorarni učitelj]] na gimnaziji v Zagrebu, kjer je poučval poleg stenografije še nemščino in matematiko. Na univerzi v Zagrebu si je vztrajno prizadeval da bi odprli [[Lektorat|lektorsko]] mesto za stenografijo. Njegovi prošnji je hrvaška vlada 15.septembra 1878 ugodila, vendar je to mesto tako nizko ovrednotila, da je razočarani Bezenšek službo zavrnil.

 

Prvo srečanje z stenografijo je Bezenšek doživel že v petem razredu gimnazije v Celju. Na gimnaziji je nemško stenografijo po [[Franc Xaver Gabelsberger|Gabelsbergerjevem]] sistemu, poučeval kot neobvezen predmet Čeh dr. Gustav Lindner, navduševal je zanjo dijake, med njimi tudi Bezenška. Že leta 1875 je Bezenšek izdal prvo stenografsko knjigo na slovanskem jugu- '''''Stenografsko čitanko'''''. Postal je dopisni član [[Stenografsko društvo|stenografskih društev]] na Dunaju in v Toplicah na Češkem. Leta 1876 je popolnoma samostojno začel izdajati prvi strokovni časopis '''''Jugoslovanski stenograf''''', namenjen slovenskim in hrvaškim bralcem. Istega leta je Bezenšek potoval po Češki in Nemčiji, v Pragi je en [[Semester|semester]] poslušal predavanja iz slavistike in opravil izpit iz nemške stenografije. Tako je pridobil uradni certifikat za poučevanje tega predmeta na srednjih šolah. Med svojim bivanjem v Pagi in Dresdenu je navezal stike z znanimi nemškimi, poljskimi in češkimi stenografi, ki so vplivali na to, da je kasneje svoj prenos stenografije v slovenščino prilagodil češkemu stenografskemu sistemu. Na Slovensko matico v Ljubljani se je obrnil s predlogom da izdajo njegovo slovensko oziroma jugoslovansko stenografijo, vendar so to zaradi slabega finančnega stanja začasno odložili. Na lastne stroške je nato izdal konec septembra 1876 svojo knjigo '''''Nauk o stenografiji za hrvatski in slovenski jezik'''''. Med slovenskimi razumniki in dijaki je knjiga našla veliko navdušencev, stenografija se je pričela širiti po slovenskih deželah. Stenografijo je Bezenšek v časopisu '''''Jugoslovanski stenograf''''' označil za ; tisto plemenito in vzvišeno sredstvo, ki narode zbližuje in jih druži, odpravlja razlike med [[Latinica|latinico]] in [[Cirilica|cirilico]]. Bil je dober slavist in poznavalec vseh jugoslovanskih jezikov in je hotel ustvariti enotno stenografijo za vse južne Slovane, vzor mu je bila češka stenografija. Po odhodu na študije v Zagreb je poleg organiziranja tečajev stenografije na Gimnaziji v Zagrebu in na Univerzi, deloval tudi kot [[Stenograf|stenograf]] v [[Hrvatski sabor|hrvaškem saboru]], kjer je postal celo vodja saborskega [[Stenografski urad|stenografskega urada]]. Poleti leta 1879, predno je šel na počitnice domov, je prejel [[Brzojavka|brzojavko]] bolgarskega finančnega ministra Gligorija Načoviča z vabilom, naj pride v Sofijo, kjer mu nudijo mesto gimnazijskega profesorja z plačo 3000 švicarskih frankov s pogojem, da priredi stenografijo za bolgarski jezik in vzgoji stenografe za bolgarsko [[Sobranje|sobranje]]. Po [[Rusko - Turška vojna|Rusko_- Turški vojni]] in 3.marca 1878 podpisani [[Mirovna pogodba|Mirovni pogodbi]] pri San Stefanu med Rusijo in Turčijo, je demokratična država Bolgarija šele nastajala. Odločitev za Bezenška ni bila lahka, vendar je bil prepričan [[Slovanofil|slovanofil]], zato se je odločil da vabilo sprejme.