'''Zbirni jezik''' ('''assembler''') ([[angleščina|angleško]] assembly language, assemble - ''sestavljati'') je [[nizkonivojski jezik|nizkonivojski]] [[programski jezik]] druge generacije (prve generacije je strojna koda), ki je napisan z [[mnemonik]]i. Posplošeno velja, da mnemoniki predstavljajo berljive inačice dvojiških zaporedij ([[0 (število)|ničle]] in [[1 (število)|enice]]), ki jih je potrebno sestaviti, da dobimo [[procesor|centralnemu procesorju]] razumljivo kodo. Natančno gledano, predstavljajo mnemoniki ukazne kode (angl. ''operation codes'', skrajšano ''opcodes''), ki so v centralni procesni enoti definirani po ISA arhitekturi (angl. ''Instruction Set Architecture''). To kodo je nato običajno potrebno še povezati z določenimi strukturami, da dobimo delujoč izvedljiv program. Določene programske opreme zbirnikov, kot je na primer FASM, samo zamenjajo mnemonike in operande oziroma parametre s ustreznimi instrukcijami v strojnem programskem jeziku. Na ta način se dobi ploščate binarne izvršilne datoteke, ki vsebujejo (sicer odvisno od izkušenj posameznega računalniškega programerja) strojno kodo z izjemno algoritemsko učinkovitostjo.
Zbirni jezik predstavlja najboljši približek dobesednemu prevodu navodil, ki jih računalnik izvaja, v človeku razumljivo obliko. Reklo bi se lahko tudi da je zbirni jezik oče vseh drugih programskih jezikov, saj se vsi jeziki, ki uporabljajo [[prevajalnik]] prevajajo v zbirni jezik (vendar pa večina prevajalnikov teh jezikov kodo samodejno po koncu prevajanja še sestavi in poveže).
