Mihael Psel: Razlika med redakcijama

 

Glavni vir podatkov o Pselovem življenju so njegova dela, ki vsebujejo obsežne avtobiografske odlomke. Mihaelova družina je bila po poreklu iz [[Nikomedija|Nikomedije]] (danačnji İzmit) in je spadala v družbeno elito. Mihael je bil krščen za Konstantina. Ime Mihael je dobil kasneje, ko je vstopil v [[samostan]], priimek Psel (psellos, jecljavec) pa je dobil verjetno zaradi govorne napake.

 

Pismo, v katerem je Teofil Bolgarski obvestil Pselovega brata o Mihaelovi smrti, se je ohranilo. V njem piše: "Tvoj brat ni umrl, ampak je odšel k Bogu, odrešen bolezni in bolečin življenja."

 

Pselovo najbolj znano in najbolj razširjeno delo je ''Kronografija'' (Χρονογραφία), zgodovina bizantinskih cesarjev [[11. stoletje|11. stoletja]]. ''Kronografija''opisuje vladavine štirinajstih cesarjev in cesaric. Začenja se s skoraj petdeset let dolgim vladanjem [[Bazilij II. Bolgarokton|Bazilija II. Bolgaroktona]] (Ubijalca Bolgarov, [[976]]-[[1025]]) in se konča z vladanjem Mihaela VII. ([[1071]]-[[1078]]). Delo je napisano kot niz življenjepisov. V nasprotju z večino zgodovinskih del tistega časa, so v Pselovem delu mnogo bolj poudarjeni značaji cesarjev kot njihovi politični in vojaški dosežki. V delu so tudi zelo obširni avtobiografski vstavki, ki mnogo povedo o Pselovem političnem in intelektualnem razvoju in dajejo delu značilnosti političnih memoarjev.

 

''Kronografija'' je bila verjetno napisana v dveh delih. V prvem delu so bili življenjepisi cesarjev do Izaka I. Komnena, v drugem delu, ki je mnogo bolj spravljiv, pa so v glavnem slavospevi Pselovim trenutnim zaščitnikom, cesarjem iz dinastije Dukas.

 

Psel je napisal tudi več drugih del:

 

* Priložnostne, satirične in epigramske verze.

 

Mihael Psel je bil vsestransko izobražen in je slovel kot eden najbolj učenih ljudi svojega časa. Posebno ponosen je bil na to, da je v bizantinski sistem izobraževanja ponovno uvedel študij antične filozofije, predvsem [[Platon]]a. Njegovo izredno nagnjenje so Platona in drugih poganskih filozofov je nekatere njegove sodobnike privedlo do dvomov v njegovo pravovernost, tako da se je moral v svojo obrambo javno izpovedati. Ponosen je bil tudi na svoje mojstrsko govorništvo, v katerem je modrost filozofa in dar prepričevanja združil v idealen model političnega voditelja in svetovalca. Moderni razlagalci ga imajo zaradi nagnjenja do dolgih avtobiografskih digresij za domišljavega in častihlepnega, tisti pa, ki ga gledajo skozi njegovo politično kariero in vsebino ''Kronografije'', ga imajo zaradi očitnega nekritičnega odnosa do nekaterih cesarjev za servilneža in oportunista. Nekaj je tudi takih, ki vidijo v njegovih delih, posebno v ''Kronografiji'', prikrito ironijo, ki posreduje zelo kritično in uničujoče sporočilo o portretiranih cesarjih ter bizantinski krščanski veri in morali.

 

Nekoč so menili, da obstoja še en bizantinski pisatelj z istim imenom, Mihael Psel "starejši", ki ga zdaj imenujemo tudi Pseudo-Psellos. Živel naj bi v [[9. stoletje|9. stoletju]] na [[otok]]u [[Andros]]u, bil Fotijev učenec in učitelj cesarja [[Leon VI. Modri|Leona VI. Modrega]]. Mihaela Psela so zato nekateri avtorji imenovali "mlajši". Takšno mišljenje je temeljilo na zapisu v srednjeveški [[kronika|kroniki]] Σύνοψις Κεδρηνοῦ-Σκυλίτση, v kateri je omenjeno njegovo ime. Današnji strokovnjaki so prepričani, da je omemba njegovega imena napaka površnega prepisovalca in da "Mihael Psel starejši" nikoli ni obstojal.

 

Izraz Pseudo-Psellos sodobni strokovnjaki uporabljajo za opis avtorstva več kasnejših del, ki so jih že v bizantinskih časih pomotoma pripisali Pselu.

 

* ''Chronographie ou histoire d'un siècle de Byzance (976-1077),'' Émile Renauld, 2 dela, Paris 1926/28 [standardna sodobna izdaja]

* ''Imperatori di Bisanzio (Cronografia),'' Salvatore Impellizzeri, 2 dela, Vicenza 1984 [nova kritična izdaja in italjanski prevod]

* ''Theologica II,'' Leendert G. Westerink in John M. Duffy, München/Leipzig 2002

 

* "Michael Psellus". Catholic Encyclopedia (1913), . New York: Robert Appleton Company

* Perikles P. Joannou: "Psellos et le monastère *Τὰ Ναρσοῦ". Byzantinische Zeitschrift 44: 283-290.

* Paul Lemerle: Le premier humanisme byzantin: Notes et remarques sur enseignement et culture à Byzance des origines au Xe siècle, Pariz 1971

 

[[Kategorija:Bizantinski zgodovinarji]]

[[Kategorija:Bizantinski filozofi]]

[[Kategorija:Srednjeveški filozofi]]

 

[[bg:Михаил Псел]]