Kontrabas: Razlika med redakcijama

Med najpomembnejše skladatelje in izvajalce na tem glasbilu sodi [[Verdi]]jev prijatelj [[Giovanni Bottesini]] (1822-1889). Zaradi njegove zmožnosti igranja visokih tonov so ga klicali »[[Paganini]] na kontrabasu«. O kontrabasu je napisal pomembno knjigo, predvsem pa mnogo solističnih in koncertantnih skladb.

 

Kontrabase so vedno izdelovali v različnih velikostih. Glasbilo polne velikosti (približno 2 metra), so uporabljali v zgodnjem [[barok]]u. Z razvojem ovitih [[črevo|črevnih]] [[struna|strun]] so ga izdelovalci lahko zmanjšali na obvladljivo velikost. V modernem orkestru je običajno osem ''tri-četrtinskih'' kontrabasov, z dolžino trupa okoli 115 centimetrov, s povsem [[jeklo|jeklenimi]] strunami. V 17. stoletju so v procesijah prenašali kontrabase polovične velikosti, obešene z jermeni čez ramena. Izdelanih je bilo tudi nekaj gigantskih kontrabasov. Med njimi velja omeniti [[Vuilaum]]ov »oktobas« izdelan leta [[1849]]. Visok je bil več kot štiri metre. Zaradi velikosti sta bila za igranje potrebna dva izvajalca. Na strune sta pritiskala s pomočjo vzvodov in pedalov. Največji kontrabas, visok 4.8 metra, je izdelal [[glasbilar]] Martin iz [[Liechester|Liechestra]] v Angliji. Bil je tako velik, da so morali v strop izvrtati luknjo. Uglaševali so ga v sobi v zgornjem nadstropju.

 

== Glej tudi ==

 

== Zunanje povezave ==

 

[[is:Kontrabassi]]

[[it:Contrabbasso]]