Alpsko smučanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: eo:Alpa skiado |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Skilaeufer Alpin.jpg|thumb|250px|Alpski smučar]]
Človek je začel uporabljati smuči bodisi kot lovec, popotnik, vojak in še kaj že v davni preteklosti.
Današnjo podobo pa je alpsko smučanje vendarle začelo dobivati šele v zadnjih 70 letih. Prelomna obdobja v razvoju tehnike alpskega smučanja so že pred prvim svetovnim prvenstvom leta 1935 zaznamovali Zdarsky (leta1896) z uveljavitvijo plužne tehnike in trdnih vezi, Bilgeri (leta 1908) z uvedbo uporabe dveh palic in Schneider (leta 1925) s hitrim smučanjem v zelo nizkem smučarskem položaju, ki mu je omogočal razbremenitev pred zavojem. Prav slednjega je s t.i. tempo paralelno kristianijo in zasukom zgornjega dela trupa v smer zavoja nadgradil Seelos, ki se je s izrazitim razbremenjevanjem že zelo približali paralelnemu načinu spreminjanja smeri. To mu je omogočalo hitrejše smučanje, lažjo izvedbo takratnih tekmovalnih zavojev in v končni posledici tudi zmago na prvem svetovnem prvenstvu leta 1935 v slalomu. Le dve leti kasneje sta na podoben način Francoza Allais in Couttet smučala že popolnoma paralelno, kar je hkrati pomenilo izhodišče za iskanje novih načinov smučanja, denimo po grbinah oziroma globokem snegu. Vse do 50. let je imela torej prevladujoč vpliv francoska rotacijska tehnika, sočasno pa so že pred drugo svetovno vojno v Avstriji pojavili začetki tehnike smučanja z nasprotnim sukanjem ramen, ki je bila uradno prvič predstavljena šele leta 1955 na kongresu Interski v francoskem Val d’Iseru. Pomembnost vloge ustreznega gibanja, nastavka robnikov, smučarskega odklona in nasploh razvoja smučarske tehnike v omenjeni smeri je z zmago v smuku, slalomu in veleslalomu nekoliko kasneje na olmpijskih igrah v Cortini d’Ampezzo leta 1956 potrdil Toni Sailer.
Že od časa Bilgerijeve nordijsko-alpinske tehnike so bili nosilci razvoja smučarske tehnike tekmovalci Skladno s splošnim družbenim napredkom se je razvijal tudi sistem tekmovanj, zaradi česar se je alpsko smučanje tako razmahnilo, da ga mnogi v svetu uvrščajo med množične in najbolj priljubljene oblike zimske športne rekreacije. Posledica razmaha zimskega turizma in čedalje večje priljubljenosti smučarskega športa je bila tudi graditev novih smučarskih naprav v smučarskih središčih. Med otroki in rekreativnimi smučarji nasploh je bilo čedalje več navdučencev, ki so tako ali drugače poskušali posnemati Killyja, Stenmarka, Zurbriggna in druge zvezde priljubljenega smučarskega cirkusa.
Na razvoju smučanja je vidne posledice pustilo tudi večletno obdobje zelenih zim, ki nam ga je nekako le uspelo premagati z različnimi načini umetnega zasneževanja. Velikemu upadu števila smučarjev niso botrovale samo “suhe” zime, temveč tudi upočasnjen napredek v razvoju opreme. Zato je bila več kot potrebna nova prelomnica v razvoju opreme in posledično seveda tudi tehnike smučanja, imenovana carving. Čeprav je o načinu vodenja zavojev brez stranskega oddrsavanja že leta 1966 pisal Francoz Gorges Joubert, se je njegova ideja začela bolj množično uresničevati šele po letu 1990. Vlogo nosilcev razvoja smučarske tehnike so poslej namesto tekmovalcev začeli prevzemati inštituti vodilnih izdelovalcev opreme.
Spremembe, ki jih je prinesel čas in seveda tudi splošni tehnološki razvoj, imajo posledice tudi v smučanju. Te se kažejo predvsem v razvoju opreme, s tem pa je neposredno povezano spreminjanje smučarske tehnike. Ne glede na to, ali se je razvoj opreme prilagajal potrebam tehnike smučanja vrhunskih tekmovalcev ali obratno, je jasno, da so se v največji meri spremenile smuči. Današnje smuči se torej razlikujejo od smuči, s katerimi so smučali še pred nekaj leti! Pri tem nikakor ne smemo zanemariti izboljšanja splošne ravni kakovosti življenja, ki se ne kaže le v “obteženosti” prodajnih polic, ampak praviloma tudi v višjem življenjskem standardu.
Dvom o (ne)primernosti krajših smuči z izrazitim stranskim lokom za vse kategorije smučarjev je preteklost. To potrjuje tako razvoj opreme kot tudi usmenjenost sodobnih načinov smučanja. Omenjenim trendom pa se mora ne nazadnje prilagajati tudi metodika učenja smučanja, ki mora biti naravnana tako, da posamezniku glede na njegovo znanje in sposobnosti omogoča kar se da kakovostno, hitno, predvsem pa varno napredovanje.
| |||